Ženska zgodba

V 70. letih prejšnjega stoletja je kanadska pisateljica Margaret Atwood z možem in hčerko obiskala Afganistan. Ženske na ulicah so bile pokrite, mnoge so nosile burke, kar je pisateljico precej pretreslo. Na živahni tržnici je eno kupila, da bi videla, kako se počutijo ženske brez obraza, kako je, če si nevidna. Nekaj let kasneje je Atwoodova napisala distopični roman Deklina zgodba. »Bi napisala to knjigo, če nikoli ne bi bila v Afganistanu? Najbrž. Bi bila enaka? Malo verjetno,« je zapisala pisateljica.

V romanu Deklina zgodba republiko Gilead, ki se je nekoč imenovala Združene države Amerike, prevzamejo religiozni fanatični oblastniki, ki ženskam skorajda čez noč vzamejo vse pravice. Zamrznejo njihove bančne račune in jih odpustijo iz služb. Sledijo protesti, ki se jih udeležijo ženske in peščica moških, a niso preveč množični in vojaki jih hitro razženejo. Glavna junakinja se protestov ne udeleži, ker ji je mož rekel, da so demonstracije jalovo početje in da mora misliti na svojo družino. Zato se raje posveča hčeri, gospodinjstvu, več peče in joka med obroki.

V Sunday Timesu sem ta teden brala članek, ki je bil podpisan z izmišljenim imenom Haniya Frotan, kajti če bi talibska oblast v Afganistanu izvedela za pravo ime avtorice, bi jo čakala smrt. Haniya opiše, kako živi v Afganistanu pod novimi strogimi zakoni, ki popolnoma izničijo žensko. »Frizerski saloni so zaprti, prepovedana sta petje in ples.« Novi zakon o »pregrehah in vrlinah«, ki ima 35 členov in je napisan na kar 140 straneh, zapoveduje tudi, da morajo biti ženske povsem zakrite, da morajo biti burke še bolj gosto tkane, da se v javnosti ne smejo pogovarjati ali govoriti, da niti doma ne smejo prepevati, kaj šele plesati. Prepovedano je branje na glas. Celo ženske lutke v izložbah morajo imeti pokrite glave. »Ko smo mislile, da slabše sploh ne more več biti, je vlada dokazala, da je lahko. Nimam več upanja, da bo kdaj bolje.« Po cestah hodi moralna policija in aretira vsako žensko, katere burka je prekratka. Vse poroke so že vnaprej dogovorjene, ženska je v zakonu brez vseh pravic, moževa lastnina. Deklice lahko šolo obiskujejo le do šestega razreda, ne univerze ne smejo. Obstajajo skrivne šole, a mame se težko odločijo, da bi tvegale, saj bi se lahko zgodilo, da bi talibi dekleta ugrabili in jih nikoli več ne bi videle. Ženske so odpustili iz služb, zato ne morejo več vzdrževati niti sebe niti svojih družin, ne morejo pomagati staršem, saj nimajo več dohodka. Opravljajo lahko le preprosta dela, kot je šivanje in čiščenje. »Nekoč sem hodila na univerzo, sanjala o službi v medijih, se zabavala s prijateljicami, življenje je bilo polno upanja. Potem pa se je vse spremenilo. Postala sem čistilka, na uro zaslužim 11 centov, nimam dovolj denarja, da bi si lahko najela stanovanje ali sobo. Nimam več prihodnosti. Ženske smo vredne manj kot rejne žival, tu smo samo zato, da rojevamo in skrbimo za otroke in moža. To ni življenje.« Veliko žensk je padlo v depresijo, veliko jih je že naredilo samomor, a o tem nihče ne govori. »Sovražim dolgolase talibe v kratkih hlačah, ki jih vidim na ulici.«

Kako se je fikcija tako nenadoma spremenila v realnost? Tako izpoved Haniye Frotan kot roman Atwoodove govorita o tem, da se takšne stvari lahko zgodijo čez noč. Da ženske pravice niso stalnica, ampak nenehen boj. Spomnila sem se tudi na skrivni napis v latinščini, ki ga Odfreda, glavna junakinja v Deklini zgodbi, najde napisanega v omari pri svojem gospodarju. Napisala ga je dekla, ki je bila njena predhodnica in je najbrž slabo končala: Nolite te bastardes carborundorum. Ne pusti prascem, da te zmeljejo.