Dilema: zdravljenje ali ločitev

Z možem sva poročena več kot deset let, skupaj pa sva skoraj že dvajset. Imava dva otroka, eden bo letos postal polnoleten, drugi je na začetku pubertete. Težava je, da mož že leta pije, vendar ne ves čas. Kadar sem vzrojila in zagrozila tudi s policijo, je bil nekaj časa mir, tako da sem vedno znova verjela, da bo nekoč bolje.

Moram povedati, da je bil drugače zelo ljubeč mož in oče, tudi zelo skrben, saj je večji del prihodkov prispeval on, seveda samo takrat, ko ni pil. Zadnje leto pa so razmere postale nevzdržne. Zdaj je vsak dan pijan, in to tako, da se komaj priziblje domov. Večkrat je potolčen, zaspi kjerkoli, vzeli so mu že vozniško dovoljenje. Zato sem se odločila, da vložim zahtevo za ločitev, kljub nasprotovanju otrok, sploh mlajši sin je zelo navezan na očeta.

Zdaj sem dobila odločbo od sodišča za brezplačno pravno pomoč. Zanima me, kaj storiti, ko odvetnik vloži tožbo, a se mož ne udeleži posvetovalnice. Rada bi, da ga morda prepričamo, da gre na zdravljenje, saj tudi sam ugotavlja, da bo treba nekaj storiti, vendar je njemu treba vse pripraviti, vse narediti namesto njega. Kakšno je vaše mnenje, naj sama stopim k njegovi zdravnici in se o tem pogovorim z njo? Čeprav mi je to zelo težko narediti, saj nimava iste zdravnice. Res ne vem, kaj naj naredim, zato mi bo vsak nasvet prišel prav. Marija

Kjer je alkohol, ni resničnega odnosa. Verjamem, da vam je težko in ste v neprijetnem položaju. Toliko časa ste čakali, da bi mož kaj ukrenil, pa ni. Zdaj ste se odločili, da končno nekaj naredite zase. Pri tem ste seveda v velikih dilemah in stiskah, kot vsak, ki je prisiljen, da povleče še zadnjo možno potezo. Vendar naj vas te stiske in dvomi ne omajajo pri odločitvi, ki je edina še mogoča in zato tudi pravilna. Samo če boste vztrajali, se bodo stvari postavile na svoje mesto. Dovolj dolgo ste čakali, da jih bo mož. Ker tega niste dočakali, ste sebi in otrokoma dolžni, da jih sami.

Končno ste zmogli moža postaviti pred izbiro: zdravljenje ali ločitev. Na to ste lahko ponosni, nikar tega zdaj ne zavrzite. Vztrajajte, naj bo še tako hudo, kljub nasprotovanju otrok, še posebno mlajšega sina. Starejši bo kmalu polnoleten in se bo sam lahko odločal o svojem odnosu z očetom, kjerkoli že bo.



Mlajši sin pa je še daleč od polnoletnosti, zato vi ne odločate samo zase, ampak tudi zanj, kar poenostavljeno pomeni, da se odločate, kaj je dobro zanj. Bi bilo prav, da bi napisal, da se odločata oba starša, vendar iz vašega pisanja težko sklepam drugače, kot da je vaš mož trenutno v tem pogledu »opravilno nesposoben«. Kar pomeni, da imate pravico in dolžnost, da se odločate tako, da bo najprej dobro za vas in potem še za otroka. Natanko v tem vrstnem redu!

Ničesar več vam ni treba storiti za moža, sploh pa vam ni treba namesto njega hoditi k njegovi zdravnici. Mož je pred odločitvijo, ki je samo njegova, in ima načeloma pravico, da se odloči, kakor želi – življenje je samo njegovo in s tem tudi odgovornost zanj. Kot oče, po mojem mnenju, sicer te pravice nima, ima pa kopico odgovornosti – ki jih žal ne vidi ali jih ni sposoben izpolnjevati.
Seveda ne morete vedeti, kako se bo odločil, veste pa, kako ste se odločili vi. Več ko se boste ukvarjali z njim, več ko boste počeli namesto njega, manjša je možnost, da se bo odločil, kakor si želite.

Glede na njegovo stanje, kot ste ga opisali, je res težko verjeti, da bi se pobral sam, če se ne bo odločil za zdravljenje. Je pa prav, da se zavedate, da pri tako hudi in dolgoletni zasvojenosti odločitev pomeni šele začetek dolge in boleče poti, ki bo morda na koncu pripeljala do ozdravitve. Če se bo vaš mož resnično odločil in boste v sebi še zmogli najti to moč, mu seveda lahko pomagate. A le, če bo izrazil željo po pomoči in jo bo tudi sposoben na pravi način sprejemati.

Enako velja po morebitni ločitvi, saj bosta kot starša morala še zelo dolgo sodelovati, ločitev tega ne more spremeniti. Včasih pa je zelo tenka meja, kje se neha pomoč in začne potuha. To mejo boste najlažje iskali v sodelovanju s tistimi, na katere se bo vaš mož obrnil za zdravljenje. Kar ste napisali v vprašanju, je že krepko čez to mejo. Ravno vaša sicer dobronamerna potuha mu je »pomagala«, da je zdrsnil tako globoko. Mož bo moral vse ključne korake sprožiti in narediti sam, če res želi opraviti z alkoholizmom. Vi ga lahko pri teh korakih samo podpirate, mu kaj svetujete in ga spodbujate.

Kaj pa, če se ne bo odločil za zdravljenje, čeprav mu grozi, da bi zaradi tega izgubil vas? Potem vam ne ostane drugega kot sprejeti, da mu nihče, ne on sam ne vi in družina, ne pomeni dovolj. Ločitev bi bila torej le še formalna potrditev tega, kar je v bistvu že zdaj. Vidva sta že nekaj časa (čustveno) ločena, ker ima mož afero z alkoholom.

Ne poslušajte drugih, poslušajte sebe. Če čutite, da je dovolj, potem je to pravi čas za odločitev. Otroka ne nasprotujeta temu, da se stvari uredijo, samo strah ju je. V družini, v kateri je gospodar alkohol, ni prav nič čudno, da so tako prestrašeni. Ampak onadva sta otroka, zato je to razumljivo. Vi pa niste in ste se dolžni obnašati odgovorno, čeprav vas je strah.

Otroka živita v težkih razmerah. Ob takem možu tudi vi ne morete biti taka mama, kot bi bili lahko. Če se mož ne bo odločil za zdravljenje, sta otroka bila in bosta ostala brez pravega očeta. Zato bi še toliko bolj potrebovala vsaj dobro in močno mamo. Ste lahko taka mama ob možu alkoholiku in stalnem strahu, kdaj in kakšen se bo vrnil domov? Lahko to skrijete pred njima? Ali vam ne bo lažje, če boste našli svoj mir v okolju, kjer ne vlada alkohol. Če vam takega okolja ne uspe ustvariti skupaj z možem, potem ste si ga dolžni sami. Tudi zaradi otrok, čeprav mlajši sin tega še ne more tako videti.

Želim vam, da bi se mož zavedel svojih težav in zmogel prevzeti odgovornost in se odločiti za zdrav­ljenje. Se pa morate zavedati, da tudi morebitno uspešno zdravljenje ne bo odpravilo težav v vajinem odnosu. Po uspešnem zdravljenju bosta še vedno točno tam, kjer sta ostala pred leti, ko je začel mož piti. Vse je počakalo. Če pa mož zavrne zdravljenje, vam želim, da zdržite na poti, ki ste jo zastavili. Ni treba, da uničite sebe, če se bo že mož odločil, da mu je vseeno zase, za vaju in družino.