Črno kot črni petek

Morda je pričujoči zapis le izraz grenkobe, ker sem zaradi krompirjevih počitnic že ves mesec kronično brez denarja, ker bo naslednja plača po plačilu položnic in polnjenju hladilnika namenjena imitaciji Božička in ker sem preračunala, da si bom naslednjo stvar za svojo dušo lahko privoščila januarja.

V takšnem razpoloženju sem pričakala črni petek, dan, ko trgovci znižajo cene, ki so jih prej iz neznanega razloga dvignili v višave, in se kot vsako leto spraševala, zakaj potrebujemo praznik potrošništva, če smo več kot zgledni potrošniki vseh 365 dni na leto. Morda le zato, da bo šel planet k hudiču še malo hitreje in bomo dejansko generacija, ki bo priča njegovemu koncu.

Nasmiham se naivnežem, ki so verjeli, da bo pandemija vplivala na naše potrošniške navade, da bomo ugotovili, da ne potrebujemo toliko navlake, da bomo celo srečni z manj. Vse, kar opažam, so dostavljavci hrane na kolesih, živ dokaz, da se ljudem ne ljubi več premakniti iz pisarn in tako z vsakim obrokom, ki ga zaužijejo, poskrbijo še za zajeten kup odpadne embalaže. Poleg tega so ti dostavljavci smrtno nevarni. Samo v zadnjem tednu sem se trikrat za las izognila trčenju z drvečim moškim v modrem.

Covid-19 je poskrbel še za eno spremembo: vse več prijateljic in znank mi na vse pretege hvali prednosti spletnega nakupovanja, ki ga z izjemo knjig nikoli nisem zares vzljubila. Domov si naročajo velike količine oblačil, ta prispejo zavita v velike količine plastike, ugotovijo, da jim niso prav, jih pošljejo nazaj in ponovijo vajo. Prav nič me ne čudi, da je lastnik spletnega velikana Alibaba eden od desetih najbogatejših Kitajcev, lastnik Amazona Jeff Bezos pa eden od treh najpremožnejših Zemljanov sploh.

Pri nakupovanju, sploh pri nakupovanju oblačil, sem staromodna. Stvari moram prijeti v roko, si na etiketi ogledati njihovo sestavo, razmisliti, ali jih bom lahko vrgla v pralni in sušilni stroj in kombinirala s tistimi, ki jih že imam v omari, jih pomeriti, šele potem začnem preračunavati stanje na računu in možnosti nakupa.

Poleg tega ugotavljam, da mi velika večina stvari, ki jih ponujajo v trgovinah, ni všeč, in vedno znova ugotavljam, da je tisto, kar imam doma, lepše, predvsem pa bolj kakovostno. Prosim, nikar si ne predstavljajte velikanske omare z diorji, hermesi in chaneli. Nikoli nisem razumela, zakaj bi bilo zaradi nekaj črk na etiketi oblačilo vredno stokrat več od nekega drugega.

Razumem pa, da je treba za dobre materiale in dobro krojenje odšteti več, in to rade volje storim, sploh če zatrdno vem, da moje udobje ne povzroča strašanskega trpljenja otrokom na drugem koncu sveta. Nič, kar gledam na policah trgovin, me ne navduši tako kot tetin plašč iz 70. let, ki je še vedno videti kot nov, dedkova karirasta srajca, ki je idealna za sobotno poležavanje s knjigo, ali mamin kostim iz čiste svile, posut z drobnimi vijoličnimi rožami.

Novica o stavki tekstilnih delavk v Bangladešu, od koder prihajajo vse tiste majice, suknjiči in krila, za katere se pred prijatelji bahamo, da smo jih dobili za pičlih nekaj evrov, se v teh dneh ni prebila na prve strani svetovnih medijev. Z decembrom so si šivilje iz te južnoazijske države izborile kar za 56 odstotkov višjo plačo, ki bo namesto 50 po novem znašala okoli sto evrov. Na mesec. Za ta denar v nemogočih razmerah garajo več kot 12 ur na dan, pogosto vseh sedem dni v tednu. V Bangladešu imajo svoje tovarne tudi pri nas izredno priljubljene znamke H&M, Zara, Gap in Lidl, leta 2021 pa so iz Bangladeša v Slovenijo izvozili za skoraj 120 milijonov evrov tekstilnih izdelkov.

V Delu sem prebrala iskrico nizozemskega pisatelja Janwillema van de Weteringa: »Pohlep je debel demon z majhnimi usti; s čimerkoli ga hraniš, nikoli ni dovolj.« Vsi radi bentimo čez pohlepne politike, zdravnike in zobozdravnike, predsednike uprav ali odvetnike. Smo pripravljeni priznati, da tudi mi, vsak od nas, hlasta po več, po lepšem in dražjem? Priznati, da so tudi naše duše barve črnega petka?