Nihče ne bo iz kina odšel enak, kot je vstopil vanj

November bi bil siv in melanholičen čuden mesec, če ne bi v mesto prišli filmi in z njimi obljuba drugačnih potovanj, potovanj navznoter, potovanj pod kožo.

Na otvoritvenem večeru Liffa v Cankarjevem domu se je gnetlo ljudi, že dolgo ni bilo na enem mestu zbranih toliko kulturnikov, filmskih ustvarjalcev, politikov, producentov, gospodarstvenikov. Film, s katerim se je začel festival, je malo tudi naš. Dolgo pričakovani Varuhi formule Dragana Bjelogrlića, v koprodukciji Srbije, Črne gore, Severne Makedonije in Slovenije, so nenavadna in pretresljiva zgodba, v kateri trčijo fizika in medicina, politika in sočutje.

Film se začne s prizorom, v katerem trije mladi jugoslovanski fiziki in njihov karizmatični profesor Dragoslav Popović (Radivoje Bukvić) priletijo v bolnišnico Fondation Curie, potem ko so bili po nesreči v jedrskem reaktorju v Vinči izpostavljeni velikemu odmerku radioaktivnega sevanja, profesor Georges Mathé pa je, kot kaže, edini zdravnik, ki jim lahko reši življenje.

Dve zgodovinski prelomnici, o katerih do tega filma nismo vedeli ničesar. Da je bila Jugoslavija tik pred formulo za atomsko bombo in da je francoski znanstvenik Georges Mathé (izjemna vloga francoskega igralca Alexisa Manentija) v bolnišnici Curie izvedel revolucionarno transplantacijo kostnega mozga.

Po projekciji se je celotna Gallusova dvorana dvignila na noge, aplavz je trajal skoraj deset minut.

Film je imel takrat, ko so ga še snemali v Sloveniji, v reaktorju na Institutu Jožef Stefan, delovni naslov Verižna reakcija. Verižna reakcija lahko sproži uničenje, a jo lahko obrnemo v drugo smer, v tisto najdragocenejše, kar premoremo kot človeška vrsta. Dragana Bjelogrlića je takrat, ko je prvič prebral knjigo Gorana Milašinovića Primer Vinča, pretreslo prav to, kako se je formula smrti pretvorila v formulo življenja. Torej kako je zgodba o iskanju formule za jedrsko orožje, atomske bombe, prerasla v zgodbo o reševanju človeških življenj.

Varuhi formule so mednarodno premiero doživeli v Locarnu, kjer se je na trgu v največjem odprtem kinu v Evropi zbralo šest tisoč ljudi in ustvarjalce pozdravilo s stoječimi ovacijami. To je bil za avtorja, kot je rekel,  prvi dokaz, da je naredil zgodbo, ki lahko nagovori svet, ne glede na jezik, zgodovinsko in kulturno ozadje. Dobil je nagrado filmskih kritikov Variety Piazza Grande, zelenega leoparda za ekološko ozaveščen film in navdušujočo kritiko v filmski reviji Variety, ovacije na projekciji na sarajevskem filmskem festivalu in nagrado občinstva. V Srbiji je po gala premieri že zdaj eden najbolj gledanih filmov v kinu, v Sloveniji gre v distribucijo že prihodnji teden.

Bjelogrliću je uspelo hladne zidove pariške bolnišnice kljub naturalističnim prizorom igel in krvi naseliti s sočutjem in človeško toplino. Spretno se giblje na meji s patosom in ne zdrsne v banalnost. Mladi znanstveniki v filmu dobijo imena, obraze, hrepenenja in sanje. Vidimo jih, kako počasi dojemajo, da so bili zlorabljeni za ambicije političnih vrhov, tudi njihovega profesorja, ki so ga pred tem gledali kot boga. Oni niso vedeli, da v poskusih v Vinči v resnici ustvarjajo smrtonosno orožje, njihov profesor Dragoslav Popović je to vedel.

Dragan Bjelogrlić, avtor, režisr, soscenarist filma Varuhi formle, v katerem igra Aleksandra Rankovića, Titovega botra. FOTO: Liffe

Profesor Mathé je do takrat presaditev kostnega mozga raziskoval na belih miših. V filmu ga vidimo, kako z obrazom, na katerem ni nobenega čustva, v laboratoriju opazuje žival v smrtnem krču. Zdaj so pred njim resnični ljudje, ki jih glede na visoko izpostavljenost sevanju čaka gotova smrt. Tudi on je v dilemi. Smo v letu 1958, kjer nihče še ni opravil takšnega posega.  Postopek je boleč in zahteven, telo darovalca in telo prejemnika se lahko upreta. Ampak, kot pravi v filmu profesor Mathé, »nismo miši, človekov imunski sistem je močnejši«. Tvega.

In potem se zgodi čudež, javijo se darovalci. Francoski avtomehanik, delavec v bolnišnici, ki je preživel tujsko legijo, mlada francoska gospodinja, vsi se odločijo, da tvegajo svoje življenje, da bi poskusili rešiti življenja mladih znanstvenikov. Verižna reakcija. Človek človeku človek. »Danes si je nemogoče zamisliti, da neki ljudje tvegajo svoje življenje za ljudi, ki jih ne poznajo in prihajajo z druge strani sveta,« je rekel Bjelogrlić po premieri filma na Liffeu.

Tako kot so paranojo atomske dobe poganjali najtemnejši impulzi človeštva, da s pritiskom na rdeči gumb lahko uničiš mesto, piše kritičarka Jessica Kiang v Varietyju, tako nas ta film ganljivo spomni na drugo skrajnost človeške vrste: pripravljenost posameznikov, da se podvržejo bolečemu in potencialno smrtonosnemu postopku v upanju, da bodo s tem rešili življenje neznancu. Francoski in srbski znanstvenik sta vsak na svojem področju spremenila zgodovino. Toda francoski mehanik, delavec in gospodinja so spremenili njiju. In film Varuhi formule je spremenil nas. Kot je rekel igralec Radivoje Bukvić še pred projekcijo: Nihče ne bo iz kina odšel enak, kot je vstopil vanj.