Maratonska vzgoja

Moj prvi – in do danes najmočnejši – spomin na ljubljanski maraton sega v leto 2009, ko sem obiskoval zadnji razred osnovne šole. Atletiko sem treniral slabo leto dni, ravno dovolj, da sem si ustvaril prve vtise o kraljici športa, ki so jo cinični jeziki že tedaj klicali speča kraljica. V Sloveniji jim je bilo težko ugovarjati. Na tekmovanjih državne ravni je praviloma prevladovalo komorno vzdušje, tribune so samevale. Še tistih jeznoritih staršev, ki znajo popestriti nogometna srečanja mlajših dečkov, ni bilo na spregled.

Kot ljubitelja vseh sijajnih pompoznih stvari – nogometa in rock'n'rolla – me je bilo sram vprašati nogometne in rokerske prijatelje, ali bi prišli navijat na naše državno prvenstvo. Zdelo se mi je, kot da bi jih povabil na čajanko ali literarni večer, skratka na nekaj, čemur smo se, štirinajstletni uporniki brez razloga, posmehovali.

In potem je prišel ljubljanski maraton. Bil je popolno nasprotje vsega, kar sem dotlej izkusil v atletiki. Bil je glasen, množičen, pompozen. Mlademu športniku je dal občutek, da je del nečesa pomembnega. Oder za zmagovalce se je dvigal visoko nad množico obiskovalcev – kot na rock koncertu. Ko sem ga opazoval med ogrevanjem, se mi je zdelo, da bom stal v središču sveta, če se mi bo uspelo povzpeti nanj. Pretencioznih misli sem se kar malo ustrašil, danes pa sem ponosen nanje, saj sem se z leti naučil, da je to le ena izmed številnih definicij zmagovalne miselnosti.

Dva kilometra in sto metrov dolga trasa je bila speljana po središču prestolnice. Ko sem tik pred startom stopil na prste in se ozrl čez ramo, nisem videl konca množici tekačev. Čeprav sem vedel, da se jih je večina prišla zabavat, in ne tekmovat, me je od vznemirjenja oblila kurja polt. Pred nami so se že prižgale luči avtomobila z uro na strehi, za ograjami, ki so obdajale Slovensko cesto, so stali ljudje, najbrž mimoidoči, ki jih je primamil direndaj na cesti. Ne spomnim se, ali je tulila tudi sirena, ampak rad si zamišljam, da je.

Še manj se spomnim, kako je potekal prvi del dirke, in ulic, po katerih smo tekli, tako ali tako pa je tekma, na kateri zaznavaš okolico in imaš čas razmišljati, ponavadi slaba. In moj prvi ljubljanski maraton ni bil slab. Na neki točki sem se začel zavedati, da smo v ospredju ostali le še trije in da mora biti cilj zelo blizu. Čeprav sta bila tekmeca tisto sezono prepričljivo boljša, sem bil še vedno pri močeh. Napadel sem, ampak očitno prezgodaj. Ko sta v zadnjih metrih švignila mimo, nisem našel odgovora. A časa za obžalovanje ni bilo, saj mi je bilo takoj jasno, da sem odtekel svojo najboljšo tekmo dotlej, za povrh pa se mi je uspelo prebiti v središče sveta. Danes, ko je za mano več kot tristo startov na takšnih ali drugačnih tekaških prireditvah, uspeh na ljubljanskem maratonu še vedno uvrščam med peterico najljubših.

Ta oddaljeni spomin pa nima le nostalgične vrednosti, ampak tudi vzgojno. Po tretjem mestu na osnovnošolskem teku dečkov, ki smo se šolali v državi z dvema milijonoma prebivalcev, se mi je zdelo, da je moja omejitev zgolj nebo. In nemara še bolj tragikomično: zdelo se mi je tudi, da zdaj vsa slovenska atletika ve, da je neki dolgolasi pubec s sončne strani Trojan Ljubljančanom pokazal, naj se ga v prihodnje pazijo.

Resnica ne bi mogla biti dlje. Rezultat, ki mi je takrat pomenil vse, zunaj mojega najožjega kroga družine in prijateljev nikomur ni pomenil ničesar. (In tako je tudi prav, da ne bo pomote.) Tega sem se začel zavedati z nekajletnim zamikom, ko sem si nastavil ogledalo: verjetno spadam v promil Slovencev, ki atletiko spremljamo najbolj podrobno, a kljub temu mi ne pade na kraj pameti, da bi preveril, kdo zmaguje (kaj šele osvaja tretja mesta) na osnovnošolskih tekih ljubljanskega maratona.

Na to se poskušam spomniti vsakič, ko se zalotim, da lastnim uspehom in neuspehom pripisujem preveliko vrednost, in vedno bolj se mi zdi, da bi moralo biti neprestano in neizprosno postavljanje samega sebe v čim širši kontekst eno izmed temeljnih človekovih vodil.

Za urjenje te veščine bi težko našel boljši poligon, kot so množične športne prireditve, to slavje nepomembnosti. Kdor razume, da je popolnoma vseeno, ali bo maraton pretekel pod ali nad tremi urami, morda res ne premore zmagovalne miselnosti, toda zmagovalec je postal še pred pokom startne pištole.