Coco Chanel: med malo črno obleko in nacisti

Le malo imen v modnem svetu je tako slovečih kot Coco Chanel. Francoski modni oblikovalki, ki je izumila enega najbolj prepoznavnih kosov oblačil, malo črno obleko, so pogosto pripisovali zasluge, da je po prvi svetovni vojni ženske rešila korzeta oziroma steznika in tako utemeljila sodobno modo.

Poleg tega da je bila uspešna oblikovalka najprej pokrival in potem oblačil, nakita, torb in parfumov, je bila tudi zelo kontroverzna osebnost. Predvsem zaradi (pre)tesnih odnosov z nemškimi okupatorji Francije med drugo svetovno vojno, pa tudi brezštevilnih ljubezenskih zvez in blago rečeno zelo živahnega življenja. Zato ni nenavadno, da so njeno življenje večkrat prenesli na velike in male zaslone ter opisovali v številnih knjigah. Ena od njih, Coco Chanel in vonj ljubezni avtorice Michelle Marly, je v teh dneh, dobrih 49 let po njeni smrti 10. januarja 1971, v slovenskem prevodu izšla pri založbi Učila International.

Iz blata

Otroštvo Gabrielle Bonheur Chanel, kakor je bilo njeno pravo ime, je bilo vse prej kot srečno. Njen oče, potujoči trgovec Albert Chanel, in mama, perica v ubožnici Jeanne Devolle, sta imela precej samo otrok, pet, vsega drugega pa bolj malo. Družina je živela v revščini na jugozahodu Francije, vse skupaj pa je šlo še navzdol, ko je leta 1895, ko je bila Gabrielle stara 12 let, mama umrla. Oče je dva brata poslal delat, tri dekleta pa dal v sirotišnico, ki so jo v Aubazinu vodile nune.

Čeprav sirotišnica nikakor ni slišati kot obet uspeha v življenju, je bila za malo Gabrielle vseeno odskočna deska. Pri častnih sestrah se je namreč naučila šivati. Pri osemnajstih, ko je zapustila sirotišnico, se je zaposlila kot šivilja. Poleg tega je v Moulinsu v osrednji Franciji pela v kabareju, kjer je dobila vzdevek Coco. Leta 1906 je nekaj časa živela v znamenitem zdraviliškem mestu Vichy. Mislila je, da bo zaslovela v tamkajšnjih zabaviščih, a je ugotovila, da za pevsko kariero nima dovolj dobrega glasu.



Vrnila se je v Moulins, kjer je spoznala nekdanjega konjeniškega častnika in bogatega dediča tekstilnih industrialcev Étienna Balsana. Pri 23 letih je postala ljubica takrat 28-letnega Balsana in naslednja tri leta, ko je živela z njim, vstopila v svet bogatih. Govorilo se je, da je njen nečak André Palasse, ki ga je posvojila po samomoru starejše sestre, v resnici njen sin z Balsanom, vendar je to le špekulacija. Fant ni odraščal z njo, ampak ga je poslala v šole v Anglijo.

Na vrh

Okrog leta 1909 je Coco Chanel začela verjetno najbolj pomembno zvezo v življenju, z Balsanovim prijateljem, bogatim Angležem Arthurjem Edwardom »Boyem« Capelom. Sicer je že prej začela oblikovati klobuke, vendar ji je angleški ljubimec dal denar, da je v Parizu odprla svojo prvo prodajalno klobukov. Menda se je tudi pri svojih zgodnjih oblačilih zgledovala po Boyevem slogu.

Capel je prav tako financiral drugi zgodnji modni projekt Coco Chanel, njen prvi pravi butik v Deauvillu na severozahodu Francije leta 1913. Ko je tam uspela, je dve leti pozneje odprla še drugi butik, tokrat na jugozahodu, v Biarritzu na meji s Španijo. Njen nedvomni modni talent se je tako uspešno prelil v denar, da je lahko že po enem letu Capelu vrnila vloženo. Malo po koncu prve svetovne vojne, leta 1919, je odprla pravi butik v središču francoske in svetovne mode, Parizu.

Leto 1919 zanjo sicer ni bilo najbolj srečno, saj se je Capel, s katerim sta ostala ljubimca tudi po njegovi poroki leto prej, ubil v avtomobilski nesreči, kar je bil zanjo menda najhujši šok v življenju. Vendar prav veliko časa za žalovanje ni imela, saj je takrat že drvela na modni vrh. Leta 1922 je dala v prodajo svoj prvi in najslavnejši parfum Chanel No. 5, stekleničko zanj je menda oblikovala po dekanterju, ki ga je Capel uporabljal za viski.



Sredi 20. let 20. stoletja je za simbol svoje modne znamke zasnovala znameniti logo dveh prepletenih C-jev in skreirala prvo malo črno obleko, ki je v številnih izvedbah še danes eden osnovnih kosov oblačil, ki ne sme manjkati v garderobi modno ozaveščene ženske. Za prodor v Veliko Britanijo je kot tiskovno predstavnico najela članico tamkajšnje visoke družbe Vero Bate Lombardi. Ta je svojo nalogo opravila več kot dobro, saj je modna oblikovalka postala zaželena gostja v krogih, v katerih so se gibali tudi poznejši premier Winston Churchill, princ Edward, pozneje (zelo kratek čas) kralj Edvard VIII., in eden najbogatejših ljudi na svetu Hugh Gros­venor, vojvoda Westminstrski.

Ta se je v Chanelovo močno zaljubil, jo zasipal z dragimi darili in ji podaril hišo v Londonu ter zemljišče blizu Monaka, kjer si je postavila obmorsko vilo. Ko so jo pozneje vprašali, zakaj se ni poročila z njim, je povedala, da je bilo že nekaj vojvodinj Westminstrskih – vojvoda je bil pred zvezo z njo dvakrat poročen in tudi pozneje se je poročil še dvakrat –, Coco Chanel pa je samo ena. Kljub brezštevilnim ljubezenskim zvezam, menda tako z moškimi kot ženskami, je do smrti ostala samska.
Leta 1931 je v Monte Carlu spoznala takrat najmogočnejšega moža Hollywooda Samuela Goldwyna. Ponudil ji je milijon dolarjev – to bi danes zneslo dobrih 15 milijonov evrov –, da bi dvakrat na leto prišla v Ameriko in oblačila igralce v njegovih filmih. Ponudbo je sprejela, vendar njene obleke v ZDA takrat niso postale takšen hit, kot je pričakovala in si želela.

V postelji v nacisti

V letih pred drugo svetovno vojno je Coco Chanel postala redna uporabnica morfija in kokaina. Poleg tega se je pod vplivom vojvode Westminstrskega – Hit­lerjevega simpatizerja in notoričnega antisemita – v njej vedno bolj krepila sovražnost do Judov. K temu je gotovo pripomoglo tudi njeno nezadovoljstvo s pogodbo z judov­skima bratoma Wertheimer, ki sta v zameno za proizvodnjo, reklamiranje in distribucijo Chanela No. 5 pobrala levji delež zaslužka. Čeprav je Chanelovi tudi desetina dobička, ki ji je pripadala kot nadomestilo za uporabo imena, prinašala bogastvo, je Pierra Wertheimerja imenovala »bandit, ki me je nategnil«.

Ob izbruhu druge svetovne vojne leta 1939 se je odločila za presenetljivo potezo. Z besedami, da vojna ni čas za modo, je kraljica svetovne mode zaprla vse svoje prodajalne, zaradi česar je na cesti pristalo več kot 4000 njenih šivilj. Nekateri sicer domnevajo, da je izbruh vojne izkoristila za maščevanje, ker so šivilje tri leta prej sodelovale v splošni stavki, s katero so francoski delavci zahtevali višje plače in krajši delovnik.



Ko so Nemci spomladi 1940 nepričakovano hitro in z lahkoto porazili Francijo ter zasedli Pariz, se je Chanelova naselila v prestižnem hotelu Ritz in v njem ostala ves čas vojne. Njeno sodelovanje z okupatorji je sicer zavito v tančico skrivnosti, vendar je dejstvo, da so v tem hotelu prebivali najvišji častniki okupacijske vojske in da je bil eden njenih ljubimcev nemški obveščevalni častnik Hans Günther von Dincklage.

Njeno najbolj sporno dejanje naj bi bila tako imenovana operacija Modellhut. Konec leta 1943 je bilo mnogim tudi znotraj nacističnega režima jasno, da je vojna proti združenim zaveznikom izgubljena, zato so hoteli Britance prepričati, da bo sklenili premirje; to bi Nemčiji omogočilo, da bi se usmerila samo na vzhodno fronto proti Sovjetski zvezi. Ker je bila že dolgo prijateljica britanskega premiera Churchilla, je bila Coco Chanel idealna posred­nica pri načrtovanih pogajanjih. Vendar Churchill po letih krvavega obračuna v času, ko se je vojna sreča že dokončno prevesila v njegovo korist, ni pokazal nobenega zanimanja za premirje.

Modno vstajenje

Po zavezniški osvoboditvi Pariza so Coco Chanel jeseni 1944 zasliševali zaradi obtožb o sodelovanju z nacisti. Ker francoski odbor za čiščenje, kakor so imenovali organ za iskanje narodnih izdajalcev, zoper njo ni imel nobenih pisnih dokazov, so jo izpustili. Morda pa je bilo za to, da se je izmazala brez kazni – Francozi so po vojni z épuration légales (pravno čistko) s kolaboranti nam­reč obračunali brezkompromisno, tudi brez pravih dokazov –, še bolj pomembno, da je njeno izpustitev menda zahteval stari prijatelj Churchill.



Po vojni se je Coco Chanel umak­nila v Švico. Leta 1954 je presodila, da je čas, da se vrne v modo. Ironično je njeno vrnitev plačal proizvajalec Chanela No. 5 Pierre Wertheimer, ki je pred nacisti pobegnil v Ameriko. Po vojni sta očitno vsaj na poslovnem področju sklenila neke vrste premirje, čeprav se osebno menda še vedno nista marala.

Francozi so njeno modno vrnitev zaradi očitkov o kolaboraciji z nacisti sprejeli zadržano, Britanci in Američani pa z navdušenjem. Njena zvezda je spet zasijala. In zadišala. Na primer z znamenito izjavo filmske zvezde Marilyn Monroe, ki je na vprašanje, kaj ima oblečeno, ko gre v posteljo, odgovorila, da »pet kapljic Chanela No. 5«.

Takrat je Coco spet živela v pariškem Ritzu. V zadnjih letih življenja se je družila samo z redkimi starimi prijatelji. Umrla je leta 1971 v svojem priljubljenem hotelu, stara 87 let.

Večino premoženja je zapustila nečaku, oziroma kakor so prepričani nekateri, sinu Andréu Palasseju in njegovima hčerkama. Med njenimi nasledniki v kreativnim smislu je gotovo najbolj znan Nemec Karl Lagerfeld, kreativni direktor Chanela od leta 1983 do smrti preteklo leto. Zelo zanimivo je, da sta lastnika podjetja zdaj vnuka Pierra Wertheimerja Alain in Gérard. Njun oče Jacques Wertheimer je podedoval parfumski del Chanela in po smrti Coco Chanel prevzel še modni del podjetja, ki ima zdaj več kot 20.000 zaposlenih in je v letu 2018 ustvarilo dobrih deset milijard evrov prihodka in skoraj dve milijardi dobička.