V nadaljevanju preberite:

Diplomiral je iz gojenja tropskih kultur, nato pa ga je zaneslo v novinarske in literarne vode. Med drugim je poročal o vojnah na območju nekdanje Jugoslavije in ruski tranziciji, se poglabljal v paleoantropološka odkritja in raziskoval zgodovino lipicancev. Nizozemski publicist in popotnik Frank Westerman, ki bo novembra dopolnil šestdeset let, je avtor stvarne literature in človek dejstev, kar je v precejšnjem nasprotju z njegovo religiozno obarvano mladostjo.

V to dihotomijo se je poglobil med vzponom na Ararat, mitsko goro na turško-armensko-iranski meji, na kateri je po svetopisemskem izročilu nasedla Noetova barka, in o svoji izkušnji napisal knjigo, ki je v prevodu Mateje Seliškar Kenda prejšnji mesec izšla pri založbi UMco. Ko sem razmišljal o povezavi med vsaj enem izmed njegovih prejšnjih del in Araratom, se mi je v mislih zataknila beseda Čevengur. Westerman je ta kultni roman ruskega pisatelja Andreja Platonova izpostavil kot svoje najljubše literarno delo. Odmev romana, v katerem je Platonov – »nesporni genij«, kot pravi Westerman – ustvaril neprizanesljivo fresko prvih sovjetskih let po oktobrski revoluciji, je mogoče slišati v Inženirjih duše, za katere si je Westerman naslov izposodil pri Stalinu, ki je pisatelje pozval, naj kot pravi inženirji pomagajo pri grajenju komunističnega raja in novega človeka. Obenem je Čevengur mogoče brati kot utopijo, tudi cilji Nizozemčevega potovanja na mejo med Turčijo, Iranom in Armenijo pa so imeli utopični pridih.