Bella Italia*

Če bi me vprašali, kam bi ta trenutek najraje odpotovala, kam bi odšla na dopust, kam bi se odselila, kje bi se izgubila, kje bi živela, kje bi najbolj uživala, bi v sekundi odgovorila: v Italiji. Od nekdaj je bila moja ljuba dežela, zadnje čase pa je vedno bolj, kljub temni politiki in kaotičnemu stanju stvari.

Kakšno razkošje je, da so Benetke tako blizu, da je Trst še bliže in celo Rim ni tako daleč. Vsako italijansko mesto je drugačno, kar ne čudi, saj so bila mesta nekoč republike s svojo politično silo, s svojimi umetniki in znanstveniki, nad vsem tem pa je bdela neskončno močna Cerkev.

Pohlepni in spretni Medičejci, ki so, kot Platon, verjeli, da sta lepota in božje eno in isto, so v Firencah z velikim zamahom gradili palače, knjižnice ter plačevali najboljše umetnike ter si tako pri Katoliški cerkvi zagotovili odpustke in pot naravnost v nebesa. Oblastniki italijanskih mest so slavili svoje umetnike, a so jih tudi preganjali, saj so bili preveč svobodomiselni in ekscentrični. Michelangelo, da Vinci, Dante, Caravaggio in mnogi drugi so bili vedno v izgnanstvu. A na koncu dneva je prav umetnost tista, ki ostane. Umetnost vabi drugo umetnost, zato ni čudno, da so mnogi umetniki iz drugih dežel prav v Italiji ustvarili svoja največja dela. Gogolj je v Rimu napisal Mrtve duše, Dostojevski je v Firencah končal Idiota in Zločin in kazen, John Keats je pesnil in umrl v Rimu. Njegov prijatelj lord Byron je v Benetkah napisal svoje najlepše epe, vsak dan je plaval v kanalu in kupil si je palačo, v kateri je živel skupaj z medvedom, lisico, opicami in različnimi pticami. Čehov je v pismih opisoval, kako je v Firencah obsedeno hodil iz ene galerije v drugo, iz ene cerkve v naslednjo. »Vse sem videl in vse povohal, zdaj sem tako izmučen, da razmišljam samo še o zeljni juhi s kašo.« Freud je prebival v hiši, v kateri je nekoč živel Galileo Galilei. Dobro je znano, da je ob pogledu na številne slike Marije z detetom, ki ima mnogokrat obraz pohotnega starca, prvič začel razmišljati o Ojdipovem sindromu. Stendhal in Henry James sta svoja dela napisala v mnogih italijanskih mestih … Stendhal je v Firencah opisal nov pojav – to, da lahko zaradi prevelike količine lepote človek celo zboli. Opisal je, kako ga je, ko je gledal Giottove freske v katedrali Santa Croce, nenadoma popadla slabost, srce mu je nemirno utripalo, zdelo se mu je, da življenje odteka iz njegovega telesa, in bal se je, da bo padel.

To poznam. Obsedena sem z galerijami v italijanskih mestih, obsedena sem s cerkvenimi poslikavami, z vonjem, ki butne vate, ko iz neskončno vroče ulice stopiš v hlad katedrale. V teh mestih oko pridobi samostojnost, podobno tisti, ki jo ima solza, je o Benetkah zapisal ruski pesnik Brodski. »Edina razlika je v tem, da se ne loči od telesa, ampak si ga popolnoma podredi. Čez nekaj časa – ko ste tukaj tretji ali četrti dan – se začne telo obnašati zgolj kot nosilec očesa, kot nekakšna podmornica svojemu zdaj razpirajočemu se, zdaj mežikajočemu periskopu. (…) Vaše lastno srce oziroma vaša pamet se potaplja; oko pa plane na površino.« Brodski ugotovi, da se oko v tem mestu ne istoveti s telesom, ki mu pripada, ampak s predmetom svoje pozornosti.

A Italije ne ljubim le zaradi umetnosti, gre za užitke – italijansko hrano, tržnice, neskončne pogovore o kosilu in večerjah, moške, ki imajo radi ženske in se jih ne bojijo. Gre za večerne promenade, za ljudi, ki popoldne posedajo po majhnih slikovitih trgih in klepetajo o večerji. V Rimu dopoldne rada opazujem starejše moške v elegantnem armaniju, ki z obveznim časopisom pod pazduho pijejo espresso v bližnjem lokalu, in brezhibno urejene starejše pare, kako gredo ob večerih na sprehod po osvežujočem mestu, v katerem je mrak pregnal vročino dneva.

Pred kratkim sem na portalu N1 brala o tem, da cena hiše v Toskani, ki ima 200 kvadratnih metrov in tri spalnice, znaša 90.000 evrov, v Ljubljani pa stanovanja s takšno kvadraturo za manj kot 250.000 evrov ni mogoče najti. Še več, na trgu najdete celo garsonjere, v katerih sploh ni prostora za posteljo, ki jih želijo prodati za ceno hiše v Toskani.

Predstavljam si, kako lepo je živeti v vasi v Toskani, in sprašujem se, kje živim.
*Lepa Italija.