Ali je pilot na letališču?

Že dolgo nisem bila na ljubljanskem letališču, kar ni naključje, saj je najmanj povezano od vseh evropskih prestolnic. Kot so že pred časom zapisali na spletni strani RTV Slovenija, je januarja imelo celo letališče v Tuzli več poletov. Prek ljubljanskega letališča je lani potovalo manj potnikov kot celo prek Borispila v Kijevu, ki je zaprto za potniški promet od začetka ruske invazije na Ukrajino. Nizkocenovnih poletov skorajda ni, saj naj bi bile pristojbine na ljubljanskem letališču previsoke, na drugi strani pa država zadnji dve leti plačuje letalskim družbam, da so sploh ohranile svoje polete v Ljubljano. Razumljivo je, da je pandemija ohromila letalski promet, ogrozila letalske družbe, a večina svetovnih letališč je že zdavnaj pozabila na tisto nesrečno leto in s polno paro delujejo naprej. Če se želite v tujino odpraviti z nizkocenovnimi letali, boste morali odpotovati v kakšen bistveno manjši kraj od Ljubljane – recimo v Italijo, Avstrijo ali morda kar na hrvaški otok Krk.

Morda koga to skrbi, ali se vsi pretvarjamo, da cesar ni nag? Spominjam se starega brniškega letališča – bilo je majhno, ljubko, obvladljivo. Lepo je bilo, ker si tja, kljub varnostnim kontrolam, lahko prišel skorajda tik pred poletom. Velikanska letališča, na katera je treba priti vsaj tri ure pred vzletom, se mi zdijo utrudljiva in neprijazna.

Letala Adria Airways z vsem osebjem vred so mi bila všeč in vedno sem trdila, da nihče tako dobro in elegantno ne pristaja kot naši piloti.

In potem se je vse zgodilo skorajda čez noč. Naš edini letalski prevoznik je po dolgih mukah ugasnil, država takrat ni pokazala kakšnega posebnega zanimanja, da bi ga rešila, meni se je to zdela skorajda nacionalna katastrofa. Zdelo se mi je, da smo zdaj še manjša država in da svet skorajda ne obstaja. Sodobna država, ki gleda v prihodnost, mora imeti svojega letalskega prevoznika, da o sodobnem letališču niti ne govorimo. Vedno bolj se mi zdi, da ko sem v Sloveniji, svet ne obstaja, ko sem nekje v svetu, pa se zdi, da Slovenije sploh ni.

Novo letališče so dolgo obnavljali in gradili, obljubljali so elegantno in sodobno stavbo. Kako so se zmotili. Tovrstne stavbe morajo biti funkcionalne, novo letališče pa to nikakor ni. Primer: ko se prijaviš na polet, se moraš do terminalov odpraviti po navpičnih stopnicah, in to z manjšo ali večjo ročno prtljago v rokah. Tekočih stopnic, ki bi ti olajšale pot, ni. Paradoksalno pa je, da obstajajo, če se moraš odpraviti navzdol, kar ni ravno pogosto. Zakaj je tako, si ne znam razložiti. Prav tako sem potrebovala kar nekaj časa, da sem našla vhod v letališko stavbo. Počutila sem se, kot da so naredili vse, da bi mi zakomplicirali življenje.

Terminal je zjutraj ob sedmih sameval. Nekoč se je na Brniku največ poletov zgodilo v dopoldanskih urah in takrat je bilo letališče polno potnikov. Zdaj ni več tako. Zdelo se je, da poletov skorajda ni.

Prodajalne s spominki in slovenskimi izdelki nisem videla, morda sem jo spregledala ali pa je bila zaprta. Sendviči so neprivlačni in stanejo osem evrov. Nikjer nisem videla niti prodajalne s časopisi, ki so bili nekoč obvezen del vsakega letališča. Slovenija bo kmalu častna gostja knjižnega sejma v Frankfurtu, vedno tudi tako radi govorimo o tem, kako pomembni sta knjiga in pisana beseda za našo identiteto, je morda skorajda bogokletno razmišljati o tem, da bi na letališču obstajala knjigarna, v kateri bi lahko kupili knjigo v slovenščini, v tujih jezikih ali celo prevode slovenskih avtorjev? In od koga je to odvisno?

Letališče je prvi stik z neko državo. Prvi vtis. Je provincialno letališče brez duše in skorajda brez poletov res najboljši odsev stanja stvari? Ali je to pač le zgodba o samozadostni in zadušljivi majhnosti?