Ah, ta nemščina

Ne bom razkril, kdo, vendar je član moje ožje družine prepričan, da zna nemško. Ni skrivnost, da je nemščina za mojo generacijo, torej generacijo otrok, ki je odraščala ob Am Dam Des na avstrijski državni televiziji in doslej še ni zares slišala, kakšen je pravi glas Viteza za volanom, kapitana Kirka in Alfa, ker je vajena sinhroniziranih serij in oddaj, po difuziji postala drugi jezik. Vsak Karate Kid udarec ima nemško ime, Bill Cosby je »Gynäkologe« in junaki Umazanega plesa si govorijo »Ich liebe dich«. A le redki otroci boomerjev smo te besede slišali v živo, največja možnost je bila na morju, ko smo skozi ograjo strmeli v veliko bolj urejeno FKK plažo in se čudili blond lasem, avtomobilom, ki imajo na števcu več kot 200 kilometrov na uro, in modernim teniskam. Ko smo se vračali z morja, smo drug drugemu lagali, da smo spoznali čudovito Nemko, da je obljubila, da pride na obisk, da je bogata in radodarna na vse prave načine. In seveda, kako je šepetala »Ich liebe dich«.

Mesto po meri denarja

Na Televiziji Ljubljana je bil takrat bistveno manj zanimiv program za otroke kot na avstrijski televiziji ORF. In ker je televizija staršem redno priskočila na pomoč in prevzela vlogo varuške, sva z bratom jezik hitro usvojila. Priložnosti, da se pridobljeno znanje preskusi na terenu, pa se niso ponujale le enkrat na leto na obali Jadrana. Kje pa, Mariborčani imamo Avstrijo malone za vogalom, pol urce drzne vožnje z jugecom, in že smo bili pri Debeli Berti, samopostrežni tik za mejo v Šentilju, kjer smo kupovali dobrine Zahoda, se pretepali za pralne praške z digitalno uro in sladkaste vonjave v pršilih. Bolj drzni smo se podali do Lipnice, pozneje sem izvedel, da so tisti znameniti beli konji nekje drugje, kjer smo lahko kupovali vse od obutve, bmx opreme do oblek za valeto. In ker sva z bratom znala nemško, sva dobro vedela, da že omenjeni ali bolje neomenjeni član ožje družine ni znal sestaviti niti ene smiselne misli v tem jeziku, istočasno pa ni nikomur pustil do besede. Niti pomotoma se nisi smel oglasiti, že je pristopil in v svojem močnem odraslem glasu prevzel komando.

Še danes se živo spomnim zanimivih primerov. Na primer, enkrat je prikupni prodajalki živahnih oči in nekoliko negotovega videza naročil, naj pokaže ponudbo električnih brivnikov. Kupoval ga je zame in za tisti puh pod mojim nosom, ker ni želel, da bi bil še naprej videti kot smučar skakalec. In potem ko je po temeljiti inšpekciji našel pravega, ji je rekel, v svoji nemščini, jaz pa povzemam v prevodu: Tale brivnik pa bi bil kot nalašč za vas! Prodajalka je imela prvotni vzgib, da bi se globoko užalila in stekla iz trgovine, zavila mimo prodajalne z igračami Mattel in jo mahnila naravnost v polje koruze, ki v Avstriji od nekdaj raste bolj ravno in bujno kot pri nas. A jo je njegov dobrohotni izraz na obrazu ustavil in pomiril. In ko ji je rekel »Vzeli vas bomo, kar zapakirajte se«, se je samo še prikupno smejala in si morda predstavljala, kako bi bilo, če bi si odstranila podložke iz ramen svojega suknjiča, da bi se lahko s trajno vred stisnila v škatlo za brivnik in se v jugecu odpeljala za železno zaveso, kjer so moški še vedno moški, imajo od tobaka rumene prste in pijejo pivo iz steklenic.

Nekaj let kasneje, ko je dinar postal enakovreden šilingu, ker so z bankovcev izginile vse tiste ničle, smo že prodirali vse do Gradca, v prodajalno Metro, ki je bila namenjena samo obrtnikom s posebno kartico. To kartico smo seveda imeli vsi, besno smo listali kataloge, njihove ugodne ponudbe in se odhoda v diskont veselili skoraj bolj kot morja. Ja, takrat je napredek že prodiral skozi naše pore, dišalo je po sveži embalaži plastičnih predmetov. Zdaj, desetletja kasneje, je avstrijska koruza še vedno bolj ravna od naše, Debela Berta je mrtva, iz škatel za brivnike pa padajo Kitajke in vzdihujejo Wo Ai Ni.