40 let po Titu – Tito!

Zaradi znanih okoliščin bo razstava virtualna, odpira pa se ravno danes, na obletnico zavezniške zmage v Evropi med drugo svetovno vojno. Pomemben delež k tej zmagi je prispevalo tudi jugoslovansko odporniško gibanje s Titom na čelu. Ob 40. obletnici maršalove smrti so na ogled naslovnice z njegovo podobo iz domačega in svetovnega tiska.

»Muzej tiska je institucija, ki je v ustanavljanju že kakšnih pet let. Obstaja na faceboku, obstaja v mapah, škatlah – kdor je prišel do moje službene sobe, je videl, da je stvar kar precej razmetana –, ne obstaja pa kot institucija, ki bi bila uradno ustanovljena.



Če mi kdo pove za dvesto ali tristo metrov stene, kjer bi se uokvirjene stvari dalo obesiti, se bom potrudil in domislico, ki za zdaj obstaja v opisani obliki, tudi uradno registriral. Zbiralci znamk se lahko obnašajo kot zbiralci znamk, lahko pa rečejo, da imajo muzej znamk. Moji kosi papirja so sicer malo večji,« hudomušno začne Ali Žerdin, ki ga poznamo kot prekaljenega novinarja in urednika Sobotne priloge, toda v prostem času ima še eno službo: je idejni vodja, ustanovitelj in kurator Muzeja tiska.

»Prve izvode sem zagledal pred kakšnimi petimi ali sedmimi leti, morda že prej, pa takrat nisem imel ambicije, da bi ustvaril zbirko. Pri pokojnem Cirilu Ulčarju, antikvarju, ki je uradoval na ljubljanskem bolšjem sejmu, sem naletel na nekaj zelo zanimivih časopisnih izvodov in nisem si mogel kaj, da jih ne bi odnesel domov.



To je bil recimo časopisni izvod Slovenca, ki je izšel ob koncu 2. svetovne vojne in je oznanjal, da je bil v Ljubljani pravkar ustanovljen novi slovenski parlament. To dejstvo je časopis takrat omenil, ni pa postalo zgodovinsko relevantno, ker od njega po tem, ko so v Ljubljano prišle partizanske enote, ni ostalo nič, je pa zanimiv kos časopisne zgodovine.«
 

Petkrat prečrtano in Nikola Tesla

Začelo se je z domačimi naslovnicami, nato pa »sem na svetovnem spletu ugotovil, da se je Josip Broz Tito večkrat znašel na naslovnici revije Time, kar se mi je zdelo zelo zanimivo zgodovinsko dejstvo.



Prvič je bil na naslovnici revije že oktobra 1944, ko so še potekali boji za osvoboditev Beograda. Gre za pomenljivo dejstvo, ki kaže, da je bil Tito zanimiv za ameriško in svetovno javnost, pripoznan kot del svetovne antinacistične koalicije in da se je zdel dovolj slikovita osebnost za naslovnico,« pripoveduje Žerdin.

Zanimive eksponate za Muzej tiska izbrska v spletnih antikvariatih. »Ameriški so dragi, ne zaradi samih izvodov, ampak zaradi poštnine. Zaradi tega sem prijatelje, živeče v ZDA, prosil, ali jih lahko pošiljam k njim in mi jih nato prinesejo v Slovenijo,« pripoveduje. V evropskih spletnih antikvariatih so stvari lažje dosegljive in »za malo denarja dobiš zanimive kose zgodovine«.



Ljudje v domačih predalih hranijo časopise z novicami o smrtih pomembnih svetovnih voditeljev in prelomnih dogodkih. »Ni težko priti do izvoda s Kennedyjevo smrtjo ali o pristanku na Luni, zelo redki pa so izvodi revije Time iz leta 1929, ko je bil na naslovnici Nikola Tesla. Ta je obupno drag, ponujajo ga po 5000 dolarjev, zato si ga moj muzej ne more privoščiti,« pravi.

Dragi so tudi izvodi o potopu Titanika, saj je odtlej minilo več kot stoletje, medtem ko so izvodi z začetka ali konca 2. svetovne vojne lažje dosegljivi, a »so v slabem stanju, prepereli. Pozna se, da je bil v tistem času papir slab.«

Ali Žerdin ne ve natančno, kateri primerek je največ vreden v denarju, »mi je pa pred nekaj dnevi kolega in nekdanji urednik Dela Mitja Meršol podaril izvod Slovenskega naroda, ki je bil natisnjen leta 1929, ko je bila v Jugoslaviji uvedena šestojanuar­ska diktatura. To je redek, pomenljiv izvod in zelo dragocen kos zgodovine.



Meršol mi je podaril še en dragocen izvod iz leta 1918, ko je bila na naslovnici razglašena ustanovitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov.

Zelo mi je dragocena tudi zbirka petih naslovnic revije Time, ki je po moje v svetu zelo redka. Revija Time je ob zgodovinskih prelomnicah objavila portrete osebnosti in jih prečrtala z znakom X. Gre za Hitlerja, za japonsko sonce ob koncu 2. svetovne vojne, potem pa so nekaj desetletij pozneje prečrtali še Osamo bin Ladna, terorista al Zarkavija in Sadama Huseina.«

Dogodek, o katerem je poročal ves svet

Ob 40. obletnici Titove smrti so nameravali na Vodnikovi domačiji na ogled postaviti slovenske, jugoslovanske in naslovnice svetovnih medijev ob Titovi smrti, pa tudi tiste iz časa maršalovega življenja. Ko jim je načrte prekrižala epidemija, se je vodja galerije Maša P. Žmitek domislila, da bi galerijo prestavili v virtualni 3D-prostor.

»Fotografije naslovnic so pospremljene z zvočnimi komentarji, kar pomeni, da galerija omogoča neke vrste voden ogled,« pripoveduje Ali Žerdin. »Da ne bi gledali samo starih časopisov, jih dopolnjujejo fotografije Joca Žnidaršiča, na katerih je Tito med fotografiranjem, in nekaj fotografij Muzeja novejše zgodovine, ki kažejo, kako so posebne številke Dela leta 1980 prišle do ljudi.«



Titova smrt je bila prvi dogodek iz Slovenije, o katerem so poročali vsi svetovni mediji. »Ljubljana je nekajkrat prišla na naslovnice svetovnih medijev, recimo ob osamosvojitvi, vendar o tem dogodku niso poročali kitajski mediji ali mediji v tedanji Sovjetski zvezi. Tito je bil pomemben dejavnik za svet neuvrščenih, za komunistične države in zahodne zaveznike v 2. svetovni vojni, kajti bil je zadnji še živeči zavezniški poveljnik.«



Zanimiva je primerjava poročanja o njegovi smrti v domačih in tujih medijih. »Na Zahodu so se od njega poslavljali spoštljivo, ravno tako na Kitajskem, kjer je bil leta 1977 na enem zadnjih obiskov. Britanci so ga imenovali heroj. V dunajskem Kurierju je bilo nekaj pikrosti, ker je jugoslovansko vodstvo več ur zavlačevalo z objavo novice o smrti.



Zahodni tisk je ob novici o Titovi smrti utemeljeno in zelo jasno opozarjal, da je Jugoslavija na pragu zelo velikih težav, medtem ko se je slovenski in jugoslovanski tisk zatekal k formuli Po Titu – Tito!, namesto da bi poskušali najti rešitev za velika protislovja v državi. Žal so se začela reševati z vojno,« pojasnjuje naš sogovornik.



Jugoslovanska javnost je bila o Titovi smrti obveščena malo pred sedmo zvečer, Delova fotograf Joco Žnidaršič in novinar Anton Rupnik (o tem sta z Žerdinom nedavno govorila na virtualni okrogli mizi, op. p.) pa sta bila na delovno mesto vpoklicana ob štirih popoldne. »Časopis, Delo ni tu nobena izjema, je bil na ta dogodek pripravljen več mesecev vnaprej.



Fotografije so bile izbrane, teksti pomembnih političnih dejavnikov napisani, šlo je samo za to, da se požene postopek, še enkrat pregleda prelome in naredi korekture. Za Delo je bil recimo pripravljen poseben elaborat, kaj kdo naredi kdaj, koga se najprej obvesti ... Likovno so te številke zelo dobro narejene, seveda pa je jasno, da prav veliko svobode tiska takrat ni bilo.



Teksti so napisani dobro, z zanosom, a v kontekstu kulta Titove osebnosti. Ta kult se je gradil desetletja, najbolj do izraza pa je prišel prav leta 1980. Vsi jugoslovanski časopisi so tistega dne objavili isto fotografijo, ki jo je določil zvezni protokol.

Po mojem je šlo za to, da se na vizualni ravni poudari enotnost vseh. Manevrski prostor je redakcijam ostal pri izpisovanju naslova in v notranjosti,« pripoveduje Žerdin o dogodku, ki je pomenil začetek konca Jugoslavije.

Na razstavi Tito in tisk: od ikone do kulta je na ogled marsikaj zanimivega tudi iz Titovega življenja. Z Jovanko ju napravljena po zadnji modi občudujemo na klopci v Parizu, že ostareli Tito se smehlja z Newsweeka ob preroškem naslovu ali pa si maršala ogledamo v družbi mlade kraljice Elizabete, njenega moža, mame in sestre.