Zlo fašizma, o katerem moramo nenehno javno govoriti

Fašistična ideja, da so nekatere rase ali narodi bolj primerni za vladanje kot drugi, se pred našimi očmi znova krepi. Posledice takšnega razmišljanja so nevarne, zato moramo storiti vse, kar je v naši moči, da se mu pravočasno zoperstavimo.

V sodobni Sloveniji prepoznavamo obliko fašizma v usodnem izbrisu več kot 25.000 oseb, ki so do osamosvojitve živele med nami. Čeprav se tega sprva morda nismo zavedali, saj smo bili zaposleni z gradnjo države in lastne eksistence, danes dobro vemo, kako je izbris prizadel naše sosede – ljudi iz blokovskih naselij, javnega prevoza, tovarn, gradbišč, otroke iz šol in z igrišč. Danes tudi vemo, kdo je za to odgovoren, vendar še vedno zaman pričakujemo, da bo država – z vlado, parlamentom in pristojnimi ministrstvi – poravnala to krivico.

Zgodovina primorskega antifašizma predstavlja pomemben del naše preteklosti, tesno povezan z ekonomskim in družbenim razvojem slovenske skupnosti na Tržaškem od sredine 19. stoletja ter predvsem s hudimi raznarodovalnimi pritiski na območju Primorske, Istre in Notranjske v obdobju med svetovnima vojnama. To težko obdobje naše preteklosti na simbolni ravni zaznamujejo predvsem požig Narodnega doma v Trstu 13. julija 1920 in odmevni tržaški sodni procesi proti prvim antifašistom, ki so bili takrat označeni kot »teroristi«. Ključna za usodo slovanskega prebivalstva pa je bila Mussolinijeva izjava »Qui si parla soltanto in lingua italiana« (»Tukaj govorimo samo italijansko«), s katero je že leta 1920 napovedal sistematično italijanizacijo slovenskega in hrvaškega življa.

Za zgodovino širšega zaledja Tržaškega zaliva je pomemben razglas habsburškega cesarja Karla VI. iz leta 1719, s katerim je Trst postal svobodno pristanišče. Ta odločitev je spodbudila razvoj mesta, h kateremu so množično in pomembno prispevali tudi primorski in istrski Slovenci. Do konca 19. stoletja so postali pomemben družbeni, kulturni in gospodarski dejavnik. Sobivanje slovenskega podeželja in slovanskih someščanov z beneško-italijanskim meščanstvom patricijskih družin ni bilo preprosto že v tem obdobju. Zaničevanje slovanskega prebivalstva, ki je bilo posledica nekdanje patricijske vzvišenosti, je z vzponom Mussolinijevega režima in z geslom »Qui si parla soltanto in lingua italiana« preraslo v odkrito raznarodovalno nasilje. Ena izmed posledic fašističnega nasilja je bilo množično izseljevanje v Kraljevino Jugoslavijo, predvsem v Dravsko banovino. Številne kolonije primorskih družin so nastale tudi drugod, na primer v Slatini pri Banji Luki, kjer so priseljenci še danes znani po zaslugah za agrarni preporod, ali v makedonski Bistrenici, kjer so jih poskušali prisilno spreobrniti v pravoslavno vero. Mnogi so se odpravili tudi v prekomorske dežele in se podali novim izzivom naproti.

V sodobni Sloveniji prepoznavamo obliko fašizma v usodnem izbrisu več kot 25.000 oseb, ki so do osamosvojitve živele med nami. Na fotografiji spomenik izbrisanim v Ljubljani na dan otvoritve 24. oktobra 2023. FOTO: Jože Suhadolnik

Italijanski fašizem je svojo legitimnost gradil na mitu o rimskem imperiju, s čimer je utemeljeval svoje teritorialne zahteve, tudi nad območji s slovanskim prebivalstvom. Na ozemlju Istre in Primorske je Rim vladal približno petsto let – od Avgusta do Teoderika Velikega. Pred tem je tam več kot tisočletje prebivalo prazgodovinsko pleme Histrov, po zatonu antike pa so se v zaledje Devina, Trsta, Kopra in drugih obalnih mest naselili številni slovanski rodovi. Odnos italijanskih oblasti do teh »prišlekov« lepo ponazarja pismo Stefana Gandusija, okrožnega guvernerja Buzeta, naslovljeno na Alberta Puschija, direktorja Muzeja starin v Trstu, z dne 30. januarja 1895. V njem navaja: »(…) Rekli boste, da se glede na to, da gre za slovanske starine, ne splača ukvarjati s tem, in v celoti delim vaše mnenje z nacionalnega vidika. Toda z znanstvenega vidika menim, da ima to veliko pomembnost, saj sem pred kratkim, ko sem si ogledoval katastrsko karto Buzeta, prišel do zanimivega odkritja, ki – menim – si zasluži vso našo pozornost in nas popelje v povsem novo in nepričakovano polje idej. Opozarjam, da je zemljišče, kjer sem našel uhane, zelo blizu zemljišča Meizza. No, na karti sem to zemljišče našel ne pod imenom Meizza, temveč pod značilnim in pomembnim imenom Romagna. Iz tega sklepam, da je treba to lokacijo obravnavati veliko bolj resno in da je treba študije na to temo dopolniti.«

Zmerljivka »fašist« se je ohranila za skrajneže in je upravičena še danes za tiste, ki slepo sledijo hujskaškemu sovraštvu in uničevanju, tako v naši soseščini kot tudi pri nas v Sloveniji.

V Kraljevini Italiji je bil pod Mussolinijem vpis v fašistično stranko obvezen za vse javne uslužbence. Po osvoboditvi leta 1945 se je pogosto posploševalo, da so vsi Italijani fašisti. Danes vemo, da niso bili vsi fašisti iz prepričanja – mnogi so preprosto podlegli masovni histeriji in pritiskom režima. Zmerljivka »fašist« se je ohranila za skrajneže in ostaja upravičena še danes za tiste, ki slepo sledijo hujskaškemu sovraštvu in uničevanju, tako v naši soseščini kot tudi v Sloveniji.

Da mladostno odraščanje ni preprosto in da ekstremno fašistično nasilje ni omejeno le na določene narodnosti, dokazuje primer Odila Lotarja Globočnika. Ta tržaški Slovenec se je že pri petnajstih letih pridružil prostovoljcem za obrambo Koroške pred Maistrovimi legionarji, nato pa hitro napredoval v vrh nacistične hierarhije tretjega rajha. Prav on je bil tisti, ki je v Trstu, svojem rojstnem mestu, postavil koncentracijsko taborišče s krematorijem ter organiziral taborišča smrti na Poljskem.

O fašizmu med nami, ki vsebuje rasizem in ekstremni nacionalizem, je treba jasno in javno ter vedno znova govoriti. Če tega ne bomo storili, bomo zlo ovijali v leporečje in lažno zakonsko uravnoteževanje, pri čemer bomo izgovor za molk iskali v domnevnem varovanju človekovih in demokratičnih svoboščin.