Zdravstvo skozi 30 let slovenstva

Nikoli ne pišem o ničemer, česar ne poznam, če že ne po strokovni plati, pa vsaj po izkustveni. In zdravstvo sem v letih samostojnosti svoje matere domovine lahko temeljito preučila. Žal! S kakšnim dobrim mentorjem bi iz nekaterih področij za kakšno slabo šestico lahko sestavila celo diplomo ...

Za sam začetek današnjega razglabljanja poudarjam naslednje: če sem bila do leta 1990 predvsem uporabnica ginekoloških oddelkov v boju za materinstvo, se je tehtnica po letu devetdeset nagnila zaradi družinskih bolezni na vsa druga področja. In če sem do leta 1990 verjela v bele halje in jih krčevito zagovarjala (bila sem eden najbolj zagretih borcev v prvih letih samostojnosti, da brežiška bolnišnica ostane živa in da je ne zapro!), danes v moč in voljo zdravstvenih delavcev skorajda ne morem več verjeti.

Še posebej ne zdaj in po vseh vladavinah Janše, ki je zdravstvo zavil v plenice politike, iz njega z denarjem in osebnimi navezami potegnil vse, kar se je v politiko potegniti dalo, in na tnalu politike je zdravstvo poltruplo, čakajoče udarca giljotine.

Ves tam zaposleni kader govori – celo na hodnikih ustanov, v pisarnah, ob kavi – samo še o plačah. O brezpogojni pomoči bolnikom, o predlogih za njihovo boljše počutje pač nihče!

Nova vlada, ki se tačas rojeva, se mora najprej ukvarjati prav s področjem zdravstva, s kolektivnimi pogodbami vsakega deležnika posebej v tej panogi! Kot da so oni alfa in omega dogajanja, kot da je covid dosegel vrhunec reševanja človeških življenj, kot da je denar, ki je v času čudne epidemije padal z neba in mora padati z neba vsaj do naslednje nove bolezni takih razsežnosti ...

Prisotnost, neprisotnost na delu, telefončkanje vseh zaposlenih v vsakem malo posvečenem kotku, sprehajanje po hodnikih tudi 50-krat v času pacientovega enega čakanja na obravnavo, dobesedno letanje belih in drugačnih halj od vrat do vrat, kot kokoš, ki je izgubila glavo, skrajno slabo znanje slovenskega jezika ter še slabša sposobnost komunikacije s pacienti in njihovimi svojci, ob priporočanju zdravega načina življenja vse prej kot zgledna zunanja pojavnost tam prisotnih, da o silnih strokovnih napakah, o katerih se javno seveda ne sme govoriti, se pa vedno glasneje šušlja, sploh ne pišem.

Premalo delavcev v zdravstvu – nedavna izkušnja ene od meni znanih zelo verodostojnih uporabnic: razmere so bile odlične, normalne na tista dva, tri dni državnega praznika, ko jih je delalo pol manj! Že po prazniku so ne vedoč druga za drugo pridivjale v sobo, vprašale povsem isto kot tiste pol ure pred njimi, prenašale papirje in trosile besede, v marsikateri strokovni zadevi pa zagovarjale povsem diametralna mnenja. Vpričo pacientov! Težko zaupaš v tak sistem!

In komaj čakaš, da prideš ven! Če le lahko, saj baje včasih koga prisilno podaljša, ker gre pač za dokazovanje prepotrebnosti, pomanjkanja prostora in rok ... in še kaj.

Zdravstvo je vsekakor nujno za dobro kondicijo tako mladine kot delovno aktivnih ljudi, pa tudi starostnikov, da ne bremenijo svojcev in DSO in drugih ustanov. Ni pa zdravstvo nujni del nobene vladajoče politike, saj ga plačujemo in gradimo vsi, in niso zdravniki prav nobeni bogovi v belem, ki bi smeli sedeti na dveh stolčkih in služiti gore denarja še s kuvertami v žep! In ko rečejo danes Golobovi, ločiti javni in zasebni položaj, je že revolucija. Podpihuje jo še Janša, da bi ja vnesel zmedo v že tako povsem zmeden sistem! Kuštrini in podobni modeli si že manejo dobro podmazane roke, kako bodo skozi najelitnejši del slovenskega prebivalstva morda že v letu ali več vrgli vlado in spet ustoličili svojega Botra.

And game will go on ... Vse do bridkega konca! Mnogo njih ga je že dočakalo v času covida in cepljenja zaradi napačne obravnave in zaradi neobravnave … in še marsičesa!

Za danes ... belo. Naslednjič morda spet o črnih togah in tehtnici resnic in laži ...