Zakaj v gostinstvu in turizmu ni štipendij za deficitarne poklice?

Že desetletja se naša država, ljudje, trudimo, da bi Slovenija postala prepoznavna turistična destinacija – in to nam s skupnimi močmi tudi uspeva. Pojavljamo se na elitnih spletnih portalih, v vodnikih z najboljšimi priporočili, prejemamo nagrade za svoje dosežke, kulinariko in izjemne gostinsko-turistične produkte. Marca 2020 bomo dobili Michelinov vodnik po slovenskih restavracijah in leta 2021 bo prav Slovenija Evropska gastronomska regija.

Naša domovina je polna naravnih in kulturnih znamenitosti, a vprašanje, ki se zastavlja nam, ki delamo po srednjih šolah za gostinstvo in turizem, je, kdo in kako jih bo znal ponuditi gostom, ki prihajajo v vse večjem številu obiskovat Slovenijo. Prav tako kot se zaradi turizma in gostinstva vsako leto dviguje družbeni bruto produkt, že desetletje upada število otrok, ki se vpisujejo na srednje šole (SŠ) za gostinstvo in turizem povsod po Sloveniji. Kljub našemu trudu, da promoviramo te poklice po osnovnih šolah, celo vrtcih, na naših šolah in ob različnih dogodkih v ožjem in širšem okolju, nam delodajalci, mediji in statistični podatki kažejo, da je nujno potrebna prav vsaka dejavnost, ki bi okrepila odločitev mladih za gostinsko-turistične poklice.

Julija 2019 je trg delovne sile kazal primanjkljaj delavcev na področju gostinstva in turizma za 5000 delavcev, zlasti kuharjev, natakarjev, hotelskih gospodinj in receptorjev. Letos je bilo v Sloveniji 16.000.000 nočitev. Na področju gostinstva in turizma je 10-odstotni porast produktivnosti. Napoved za naslednje leto za trg dela je upad potreb po delavcih, povečanje pa le v gradbeništvu in na področju gostinstva in turizma. Na naših šolah pa se prav za te poklice izobražujejo gastronomi hotelirji (kuharji, natakarji), gastronomski tehniki in gastronomsko-turistični tehniki. Njihove kompetence so strokovno na visoki ravni. Z Erasmus+ mobilnostjo jih pridobivajo tako doma kot v tujini, v šoli in na delovnih mestih. Delodajalci dnevno kličejo na šole, ker si želijo dobiti dijaka na delovno prakso in ga kasneje tudi zaposliti.



Šolski svetovalni delavci (ŠSD) vseh strok se sprašujemo, kaj še lahko skupaj naredimo za to, da se bo večje število naših otrok odločalo za te poklice, ki so pomembni pa tudi zelo lepi. Pred leti je bil ustanovljen sklad za štipendije deficitarnih poklicev. Takrat (2015/16) so bili ti poklici uvrščeni na lestvici med poklice, ki so deficitarni. Kar naenkrat pa se niso več pojavljali na njej, svetovalni delavci pa nismo dobili odgovora, čemu ne, saj se stanje ni prav nič izboljšalo, kvečjemu slabšalo. Vsako leto sprašujemo ravnatelje naših šol, delodajalce, zaposlene na obrtni in gospodarski zbornici, zaposlene na skladu za štipendije, a relevantnega odgovora ni!

Otroci, ki so dijaki naših šol, prihajajo večinoma s podeželja, s kmetij, ki imajo možnost, da se razvijejo v izletniške kmetije, iz krajev, kjer so zdravilišča in hoteli, in se želijo v njih zaposliti. To so otroci staršev z nizkim socialno-ekonomskim statusom. Na kmetiji je morda zaposlen le eden od staršev, vstanejo zgodaj, pešačijo do prevoza, nekateri kar daleč, se težko odločijo za bivanje v dijaškem domu, ker pomagajo doma pri različnih delih ali pa se zdi cena za bivanje v dijaškem domu previsoka. Tem otrokom bi tovrstna štipendija zelo pomagala. Saj včasih delajo ob vikendih za to, da si kupijo delovno obleko ali različne pripomočke, ob katerih si razvijajo svoje poklicne sposobnosti.

Na lestvici deficitarnih poklicev se leto za letom pojavlja, na primer, slaščičar. Vsi vemo, da vsak vrtec, osnovna in tudi srednja šola potrebuje kuharje, slaščičarja pa ne. Vsak hotel, restavracija in gostilna, tudi izletniške kmetije, zdravilišča, potrebujejo kuharje, in to več, veliko, slaščičarja pa morda le enega ali dva. Pekov ne potrebuje vsak hotel, vsaka restavracija, vsaka gostilna, natakarje in kuharje pa. V šolskih kuhinjah največkrat pripravlja pekovske in slaščičarske izdelke kar kuhar, ki ima široko paleto strokovnih kompetenc. In vendar so tako peki kot tudi slaščičarji uvrščeni med deficitarne poklice, natakarji in kuharji pa ne.



Zaradi pomanjkanja delavcev išče Slovenija ljudi za delo v gostinstvu in turizmu v drugih državah in prav je tako, saj so gospodarske panoge, ki to z lahkoto omogočajo. Peke, ki niso v stiku z gosti, lahko pridobijo kot delovno silo iz tujine, saj zanje ni tako pomembna kompetentnost komunikacije v slovenskem jeziku, kot je ta pomembna za natakarje ali receptorje. Za peka je pomembno le poznavanje strokovnega jezika v slovenščini, vprašanje pa je, ali nas lahko strežejo in se z nami brez težav sporazumevajo natakarji s Kosova in se v šolski kuhinji s prvošolčkom pogovarja kuhar iz Bolgarije, kar se že dogaja v nekaterih hotelih.

Vse to so opažanja svetovalnih delavcev, zaradi katerih menimo, da je potrebno poklice s področja gostinstva in turizma nujno uvrstiti na lestvico deficitarnih poklicev, ki lahko prejemajo tudi tovrstno štipendijo, če želimo, da dodamo vsaj droben kamenček k prizadevanjem, da se izobražujejo za to našo še kako pomembno gospodarsko panogo ustrezni kadri. V času individualizma in globalnosti lahko naše otroke tudi skozi štipendiranje učimo, da je delo vredno, da se je vredno odločiti za deficitarne poklice, ker dobijo štipendijo, delovno prakso, poklic in zaposlitev. So zaželeni pri delodajalcih v Sloveniji. Tudi to je karierna orientacija. Ne odločajo se le ob koncu osnovne šole, lahko tudi sredi prvega letnika ali v drugem letniku, a to je še ena zgodba, o kateri bi se bilo prav pogovarjati, ko gre za odločanje o lestvici štipendij za deficitarne poklice. Ne le na poklicni stopnji, tudi na poklicno-tehniški in srednji strokovni.

Pri naši pobudi zagotovo ne bomo ostali osamljeni, saj smo prepričani, da enako mislijo ravnatelji naših šol, gosti in tudi delodajalci, združeni v gostinsko-turistični in obrtni zbornici.