Za enakopravni položaj žensk v dobro naši družbi

Ko smo že pri raznovrstnosti, se seveda ne moremo izogniti problemu enakopravnosti. Najprej se ta pojavi kar znotraj vrste, celo znotraj družine. Spet vemo, da je neenakopravnost spolov človek prinesel s seboj iz narave. Verjetno imajo tudi to nekateri za naraven pojav – in pravzaprav tak tudi je. A spet, ta človek je tudi Človek. In za Človeka ga dela tisto, kar ni povsem naravno. Moram pa opozoriti na naravo različnosti.

Različnost spolov je dedna in človekova spolna različnost je verjetno podedovana že od številnih predniških vrst. Gotovo je tako, saj je večina primatov, če ne celo večina sesalcev, spolno dvoličnih. Večinoma z »vladajočim« moškim spolom, vse tja do človeškega rodu.

To je posledica specializacije spolov za različne vloge pri reprodukciji. Dvoličnost je tako morfološka, v podobi in anatomiji, zgradbi, kot v vedenju in psihologiji, pa zelo velika v fiziologiji. V evoluciji je nujna (in se razvija) funkcionalna anatomska in razlika v kromosomski opremi, ki na današnji stopnji družbenega razvoja ni več čisto v celoti potrebna, a je morda v nekem smislu koristna. Ženska dopolnjuje tisto, kar vrsti daje moški. In obratno, seveda.

A če so pripadniki predniških vrst to le čutili, se šele človek prav zaveda, da je vrsta sklop obojih – moških in žensk. In človek se je nekoč – naj o tem razglabljajo sociologi – odločil, da bo žensko naredil družbeno enakopravno. Takšno družbo si zdaj želimo, to imamo za človeško, humano, nič hudega, če to ni prav »naravno«.

Celo ponekod v Evropi so šele pred kratkim ženske pravice postale vredne razprave. Koliko let od učlovečenja (do 1971) je v Švici trajalo, da so ženske dobile volilno pravico? Ravnokar so tukaj blizu dovolili ženskam voziti avto itd., itd. V kakšnem ducatu držav dekletom še dandanašnji pohabljajo spolovila. V imenu tradicije, seveda. Ogabno. Se zavedamo, kaj jim s tem prizadenejo! Berem, da desetina (torej menda deset odstotkov) mladih žensk v svetu ne zna brati in pisati (Mladina, 6. marec 2020). Mimogrede so to tudi lepi primeri pomena tako čaščene tradicije, takšne ali drugačne. Koliko jo res smemo ubogati?

Tudi pri nas si še vedno le prizadevamo, da bi ženske dobile enakopraven položaj v politiki. Smo še daleč od tega. Pa ne samo v politiki, kot 41. rektor Univerze v Ljubljani je bila leta 2005 izvoljena prva rektorica. Problem je ta, da so ženske zaradi svojih fizioloških in posledično psiholoških posebnosti v povprečju manj prodorne. Zato v konkurenci večinoma sploh ne nadvladajo moških. »Biološki« primarni moški je močan in vsiljuje množično potomstvo – takšno zdaj ni več potrebno, kot sem že opozoril (preveč nas je), ga je treba celo zavreti. Ženske so morda res šibkejše, a nikakor ne slabše. Dobro misleči človek pa si želi, da bi tudi njihovo miselnost in čustva vključili v oblikovanje politike. Torej vpliv na politiko naj bi imele ženske ženske, in ne le kakšne »pomožatene jezljivke«. Kakršne, in še hujše, se tudi najdejo. Saj tudi take in še hujše so. Pa s tem ne mislim imenitnih predsednic in kraljic, ki so tudi prav poredko posejane v populacijo. Uveljavitev prave ženske komponente bi bila za vrsto, kot jo pojmujemo danes, pomembna, koristna. Torej ženske, ki bi vnesle v miselnost političnega telesa tudi žensko miselnost, žensko čustvovanje. Družba kot konglomerat moških in ženskih idej.

Torej enakopravnega položaja žensk ne zagovarjam zaradi njih samih, temveč v dobro naši družbi, naši vrsti.

Res pa z ženskostjo neredko pride šibkost v kompeticiji z moškimi protikandidati. Takim ženskam še posebej pogosto manjka prodornosti. Moramo jih podtakniti mimo kompeticije (tekmovanja) z brezobzirnimi moškimi tekmeci.

In tukaj sem tudi (oprostite, prvič) uzrl tehtno opravičilo za postavljanje spolnih kvot v politiki, zborih, upravah ... Za skoraj nasilno vpeljavo žensk v politiko, pa tudi v gospodarstvo, še kam. To res ni nič odvečnega, kavalirskega, olepševalnega, to človek preprosto potrebuje. Ne pomeni pa to nujno, da bi moral biti delež žensk v vseh dejavnostih enak! Treba je premisliti – spet zato, ker smo si različni. So tudi dejavnosti, ki so odvisne od spolno določene postave ali značaja. Končno se to zelo očitno kaže v športu. V umetnosti so ženske tako ali tako kar dobro zastopane in nič hudega ne bo, če tam ostajajo tudi kot samostojna, ločena skupina (morda kot »Ženske« ali kot »Človek+«).