Predvolilna pošta po meri

Pred nekaj tedni nas je sam premier vse brez razlike razveselil z osebnim pismom, v katerem je izrazil iskreno zaskrbljenost zaradi neenotnosti naroda pri spopadanju z ubijalskim virusom.

Če kdaj, se zdaj, ko smo v nevarnosti vsi, ne smemo deliti še sami, je poudaril svojo znano stališče, temveč moramo z združenimi močmi premagati skupnega sovražnika in nasprotnika. Komaj so se polegli pohvalni odmevi na to pošto, se je v nabiralnikih širom po domovini znašel nov dopis. S pozivom delovnim ljudem, naj vendarle sprevidijo, da gre za njihovo dobro, ko jim dobra oblast ponuja višje plače. (Ne da bi omenili, da bi bili pri tem že tako bolje plačani in imoviti državljani po vrhu deležni tudi bistveno višjih odpustkov pri dajatvah državi.)

Čeprav je ta dobrohotna pobuda po umiku grožnje z referendumom izgubila aktualnost, je njeno sporočilo volivcem in volivkam ostalo. Nasmejana, od samozadovoljstva prekipevajoča peterica ministrov si je za dober zgled na letaku sicer zavihala rokave, a je kljub temu ostala nekako invalidna. Medse niso vzeli nobene ženske! Četudi noben reklamni plakat, na katerem je več kot en obraz, brez pripadnic lepše polovice ne more računati na uspeh.

V bolj patriarhalno krščanskem kot novoslovenskem duhu so ostali zvesti – tudi če morda kdaj govorijo drugače – prastari moški formuli: »Žena naj bo doma …!«

Pravilno in daljnovidno! Le kdo bi sicer držal pokonci tri domače hišne vogale, medtem ko se domoljubni možje od jutra do noči razdajajo za naš lepši skupni jutri?! In niti ne utegnejo pomisliti, da je bil 8. marec nekoč upoštevan dan na koledarju. Zaradi vsebine, ne oblike praznovanja.