Vse slabši položaj prezrtih šolskih tajnic

Pred dobrimi štirimi leti sem sedela pri svetovalcu na zavodu za zaposlovanje. Diplomirana ekonomistka, 33 let delovnih izkušenj, odlično poznavanje računalniških programov in orodij ter znanje tujih jezikov.

Imam srečo. Kmalu dobim zaposlitev za določen čas v vrtcu in že čez nekaj mesecev za nedoločen čas v bližnji osnovni šoli kot poslovni sekretar.

Naredim izpit iz strokovne usposobljenosti za dokumentarno gradivo. Na novem delovnem mestu se učim predvsem zadev s področja kadrovske politike, spremljam zakone in uredbe ... V javni upravi (v nadaljevanju JU) so zadeve, ki naj bi bile logične, večkrat postavljene na glavo. V pomoč mi je moje dragoceno znanje iz gospodarstva, ki ga v JU nikakor ne bi mogla pridobiti in ki v JU ni vredno praktično nič.

Delo poslovnega sekretarja oziroma tajnice v osnovnih šolah je različno od zavoda do zavoda. Če je zavod večji, je s strani ministrstva odobreno tudi več delovnih mest. Te šole imajo poleg tajnika še administratorja. In poleg računovodje še knjigovodjo. V primeru, da je zavod manjši, je ena oseba tako računovodja kot tajnik. Kar seveda pomeni večji nabor znanja in strokovnosti.

Kot popolnega laika me v JU najprej preseneti slabše ovrednotenje enakega oziroma primerljivega delovnega mesta – v šoli je to delovno mesto slabše ovrednoteno kot v vrtcu. Manjša plača, manj dni dopusta, zahtevana VI. stopnja izobrazbe ... ter na drugi strani širši in zahtevnejši nabor zahtevanih izkušenj in delovnih nalog. Spoznavam sistem. Razlike. Neenakosti. Krivice. Po drugi strani pa uživam v novem delovnem okolju, optimiziranju dela, v organizaciji. Srečam se s trenutno najbolj aktualno besedico »strokoven«. Kaj za božjo voljo v javni upravi pomeni besedica: strokoven? Delitev zaposlenih na »strokovne« in ostale je nekaj, na kar se težko privadim. Nestrokoven je nekdo, ki ni profesionalen. Ki ne pozna svojega področja dela. Ampak v naši JU je vse »malo drugače«. Nisem strokovna delavka, pa vendar se že prvi mesec svoje zaposlitve prijavim na nov strokovni izpit iz upravnega postopka. Torej drugi strokovni izpit v času moje nove JU-izkušnje.

Na šolo sem prišla ravno v času velike učiteljske stavke. Uspešna v prvi vrsti za učitelje naj bi poskrbela tudi za odpravo tako opevanih anomalij J skupine, to je »nestrokovnega« kadra. Tako so lahko napredovali vsi – pazi – nad 24. plačnim razredom (v nadaljevanju PR) za dva razreda. Izvisim. Imam prenizek PR. Takšna je logika stavkovnih pogajalcev. Anomalije so še huje izražene.

Po tej stavki se spremeni tudi naziv mojega delovnega mesta – iz Poslovnega sekretarja VI v Tajnika VIZ VI.

In kakšno je delovno mesto tajnic v osnovnih šolah? Zanimivo, pestro, raznoliko. Predvsem pa potrebuješ ogromno strokovnega znanja, prilagodljivosti in dobrih živcev. Ter strokovnosti!

Največkrat je v tajništvu kot na »Ponte rosu«. Tri osebe na vratih, dve na telefonu, eden na oknu in za njim kolona. Nekdo bi rad potrdilo o šolanju, spet drugi čaka, da preda paket, tretji reklamira položnico za prehrano, zaskrbljena mama želi predati copate za hčerko, učitelj bi rad seznam učencev in naročilnico, učiteljica želi bucike in potne naloge … jaz pa sredi obračuna prehrane v času šolanja na daljavo, covid dodatkov in evidence precepljenosti ter delovnih ur … pisanja sklepov, naročanja blaga … in ob zaposlovanju novega delavca tolažim še objokano deklico in ji obvezujem koleno.

Ja, Napoleon je bil le pripravnik v primerjavi s šolsko tajnico.

Ampak jaz na neki način uživam. V pestrosti, prilagodljivosti situacijam, reševanju problemov. Hitim in tolčem po tipkovnici in budno opazujem, od kje se bo pojavil kakšen inšpektor, da koga po pomoti ne zaloti ravno v trenutku, ko si bo za hip snel masko.

Od stalnega strmenja v ekran odhajam domov z dvojnim vidom. Država odredi dodatke za nevarnost, kjer nas, tajnice, spet degradira. Itak. Naše življenje je vredno toliko kot naša plača. Včasih mi gre na jok. V takih trenutkih. Ob vsem tem se počutim izdano in prevarano. Ker je tako krivično. Šikanirane smo s strani države. Z vsem. Od plačnih razredov do dodatkov. Pa še slednji gredo posameznikom v nos, ne vedoč, kaj vse je bilo potrebno početi v šoli, da je potekalo šolanje na daljavo nemoteno. Nisem še slišala, da bi se kdorkoli javno zahvalil tajnikom. Tajnicam!

Veste, za tajnice ni nikoli pravega trenutka. Krivice iz preteklosti in odpravljanje napak se z vsakim popravkom še slabšajo. Za nas. Popravljajo se plače J skupine, pri čemer tajniki/tajnice praviloma izvisimo. Popravlja se sistemizacija računovodjem, kuharjem. Tajnicam ne. Tako sem s 37 leti delovne dobe (ups, štejejo le štiri leta v JU, očitno), VII. stopnjo izobrazbe in dvema strokovnima izpitoma (to je v JU strašno pomembno, ampak spet ne za vse enako) na 24. plačnem razredu oziroma je moja plača enaka ali nižja od tehničnih delavcev z zahtevano II. ali nižjo stopnjo izobrazbe.

Zadnji popravek »anomalij« zloglasne J skupine je bil opravljen 1. decembra 2021. Popravili so plače srednješolskim tajnicam in vrtčevskim poslovnim sekretarjem. Osnovnošolskim ne. Da je absurd še večji, so pogoji za zasedbo delovnega mesta tajnika VIZ v OŠ enaki oziroma višji od ostalih.

Danes, po štirih letih v javni upravi, vidim, da je z našo državo nekaj res hudo narobe. Kot bi padla na glavo.

Ko bi vsaj lahko napisala: hvala za sindikate. Pa tudi tega ne morem. Reprezentativni »učiteljski« sindikat SVIZ in nereprezentativni sindikat za prezrto J skupino, kamor so stlačili vsa ostala delovna mesta za odstrel: ne prvi in ne drugi nista dosegla glede opredelitve tega delovnega mesta ničesar! Dvomim, da SVIZ pozna vsaj glavne odtenke tajništva, ki jih je gotovo več kot petdeset.

Se spomnite pred leti, ko so podjetja množično odpuščala čistilke, kuharice in najemala zunanje izvajalce? Mnogi so se odlično znašli in imajo danes lastno podjetje ali restavracijo.

No, vrli odločevalci in strategi za JU so v lonec nametali vse, od svinčnikov, čistil, pnevmatik, semen in bencina ter skuhali neužitno čorbo. Ni čudno, da je vse narobe in sedaj skupaj plava kader, ki ne spada skupaj ne po izobrazbi, ne po delovnih nalogah, načinu dela, oceni tveganja ... Po ničemer. Le nekega davnega leta je imela peščica vladik apetit vse skupaj privatizirati in »požepariti« … pa se nekako ni izšlo. Ti šment!

Razkurjeno malodušna sem. Obupana. Jezna.

Sprašujem se, le kdo se bo še želel zaposliti na tem delovnem mestu za tako mizerno plačo in ob prezrtem odnosu države praktično na vsakem koraku? Verjetno nekdo tak, kot sem bila nedolgo nazaj sama. Brez službe in brez pričakovanj. Vendar te zadeve sčasoma začnejo motiti. In na te stvari je treba opozarjati. Ker tako, kot je, ni prav in ni pošteno. Ni pravično. Tajnik/tajnica VIZ je šikaniran s strani države, prezrt in razvrednoten na vseh ravneh. Drugorazredni zaposleni.

Čas je, da se to uredi. Zadnji čas je, da si pristojni končno vzamejo čas in prisluhnejo. In predvsem slišijo in razumejo. Brez izgovorov o covidu in epidemiji ter volitvah. Kot sem že napisala, za tajnice ni nikoli časa. V vsakem zavodu ena sama, neenakovredna, prezrta.

Kljub vsemu rada delam in z veseljem hodim v službo. Jaz pravim, da grem v mojo šolo. In vesela in neskončno hvaležna sem za to izkušnjo in priložnost, da sem lahko tajnica na naši sončni šoli. Prav tako kot sem na drugi strani žalostna in razočarana nad državo, ki dopušča tako grde in krivične razlike.

Srečna bom, ko bom nekoč že upokojena prebrala ali slišala v medijih, da so za delovno mesto tajnika v šolstvu vsa nesorazmerja odpravljena ter stvari postavljene pošteno. Morda. Nekoč. Nekje … zveni tako futuristično.