Vihar okoli Blejskega gradu (3)

Delo je 13. maja v Pismih bralcev pod zgornjim naslovom objavilo prispevek Sonje Dornik z Bleda in 18. maja v PP29 odziv državnega sekretarja na ministrstvu za kulturo Matevža Čelika Vidmarja.

Blejski grad v državni lasti je bil s posebno pogodbo med Občino Bled, Narodnim muzejem Slovenije (NMS), ministrstvom za kulturo in Zavodom za kulturo Bled dodeljen v upravljanje Zavodu za kulturo Bled. Ta se je s podpisom upravljavske pogodbe zavezal odvajati NMS za postavitev in vzdrževanje razstave na gradu kar petnajst odstotkov od pobranih vstopnin.

Ministrstvo za kulturo sedaj želi zase še dodatnih osemnajst odstotkov, zato predlaga spremembo pogodbe, in sicer tako, da bi šli vsi dohodki najprej v Ljubljano, kjer bi določili, do kolikšnega deleža kolača smo upravičeni mi, prebivalci Bleda.

Državni sekretar z ministrstva za kulturo meni, da je naš odziv čustven. Koga moti, da poleg razuma uporabljamo tudi čustva? Mar je narobe, da imamo radi svoj kraj, smo odgovorni in nas skrbi za njegov razvoj? Domačini, ki leta živimo z Blejskim gradom in spremljajočim turizmom – ob vsakodnevnih prometnih zagatah, nerešeni južni obvoznici, gneči, visokih cenah, prekomerno onesnaženem jezeru, izžemanju in izigravanju lokalne skupnosti s prostorskimi preobremenitvami ter šestnajst let zaman čakajoči na dokončanje muzejske ureditve na gradu?

V preteklih šestnajstih letih razstava, ki je bila v zametkih, v strokovnih krogih zelo dobro ocenjena, inovativno zastavljena v duhu kulturnega turizma in trajnostnega razvoja, žal nikoli ni bila dokončana. Le NMS pozna odgovor, zakaj. Koncept razstave je bil zastavljen v smeri, ki bi obiskovalca povabil, da se po tematskih poteh – med drugimi tudi zdravilca Riklija, ki je že pred dvesto leti na Bledu prakticiral zdrav način življenja – odpravi raziskat širšo okolico. S tem bi muzejska postavitev prispevala predvsem k umiritvi turističnega vrveža in podaljšanemu bivanju v kraju samem, k čemur tudi teži strategija trajnostno naravnanega turizma, za katero smo se na Bledu odločili.

Četudi je veljavna pogodba štiripartitna, sta bila Občina Bled in Zavod za kulturo Bled iz postopka priprave spremembe upravljavske pogodbe izključena. Sprašujemo se, na kakšni pravni podlagi ministrstvo za kulturo predlaga spremembo obstoječe upravljavske pogodbe. Blejke in Blejci si poleg zgoraj zastavljenih vprašanj želimo tudi odgovora na vprašanje, kako se je država Republika Slovenija Občini Bled ob lastninjenju gradu (2011) oddolžila za vsa njena vlaganja v obnovo in vzdrževanje, vse od konca druge svetovne vojne.

Enostranske, grobo posegajoče odločitve vlade so lahko legalne, vendar po dolgoletni skrbi in vlaganjih občanov in občine Bled v grad popolnoma nelegitimne.

V skladu z načeli trajnostnega turizma in krožnega gospodarstva naj se sredstva, pridobljena z vrhunsko kulturno dediščino, kar Blejski grad vsekakor je, uporabijo na lokalni ravni. V največji možni meri naj se uporabijo subsidiarno, za reševanje težav, ki izhajajo iz prekomernega turizma in strateške premike – iz množičnega turizma v kulturni turizem, kar lahko predstavlja vseslovenski zgled v tej smeri.