Vihar okoli Blejskega gradu

Vihar je sprožilo ministrstvo za kulturo, ki je na blejsko občino naslovilo osnutek aneksa k upravljavski pogodbi za Blejski grad. Spremembe so utemeljene kot prilagoditev zakonodaji, nov pa je predlog ministrstva, da naj bi v prihodnje dobivalo 18 odstotkov od vstopnine na Blejski grad. Z gradom sicer upravlja Zavod za kulturo Bled, ki Narodnemu muzeju Slovenije skladno z veljavno pogodbo že oddvaja 15 odstotkov vstopnine. Skupaj bi državi torej nakazovali 33 odstotkov – celo cerkveno in posvetno gospostvo je bilo bolj milostno, saj je od tlačanov zahtevalo le desetino.

V letih od 2008 je bilo Narodnemu muzeju v Ljubljano tako nakazanih kar nekaj milijonov. Nič od tega se ni vrnilo nazaj na Bled, o čemer priča stanje muzejske postavitve na gradu, ki je v njihovi pristojnosti in kar kriči po obnovi in za obiskovalce atraktivnejšim vsebinam. Naj ob tej priložnosti spomnim, da tudi razstavni eksponati iz prve muzejske postavitve – v mislih imam predvsem grajsko pohištvo – nikoli niso našli poti nazaj na Bled. Le kje se nahajajo?

Eruptiven odziv lokalne skupnosti – na pobudo občinskega svetnika se podpisuje spletno peticijo Blejskega gradu ne damo – bomo razumeli le, če se ozremo v preteklo obdobje vse do Riklijevih časov, ko so na Bled začeli prihajati obiskovalci, ki so se v kraju zadržali dlje kot le za enodnevni romarski obisk otoka. Odtlej je med Blejci rasla zavest o pomenu ohranjanja prostorskih značilnosti kraja. Med njimi najmogočnejši je Blejski grad s častitljivo, več kot tisočletno zgodovino.

Po drugi svetovni vojni sta bila Blejski grad in otok družbena lastnina, imetnik pravice uporabe pa lokalno turistično podjetje. Ne gre pozabiti dejstva, da so pobude za obnovo gradu in postavitev muzeja v njem prihajale s strani Blejcev – po požaru, ki je 1947 uničil večino grajskega ostrešja, pa tudi pobuda o nastavitvi oskrbnika. Leta 1952 je občina skupaj z Narodnim muzejem Slovenije popravila streho. Obnovitvena dela na gradu pa so potekala koncem 50. in začetkom 60. let prejšnjega stoletja. Obnovo gradu je v celoti financiral Bled, za kar je bilo treba najemati kredite. Podatki o tem so dosegljivi v Zgodovinskem arhivu Ljubljana – OE Kranj, ki hrani zapisnike sej takratnega ljudskega odbora Bled.

Z namestitvijo oskrbnika na gradu in odprtjem muzeja se je začela revitalizacija gradu. Torej ne le obnova, ampak tudi revitalizacija gradu je zasluga Bleda, torej lokalnega okolja. V obdobjih suhih krav smo na Bledu znali poskrbeti, da grad ni postal razvalina, kar je bila usoda marsikaterega gradu v Sloveniji. Ne glede na vsakokratno lastništvo smo ga skrbno vzdrževali in gospodarno upravljali. Blejci ga imamo za svojega in tako bo tudi v prihodnje.

Stanje muzejske postavitve na gradu kar kriči po obnovi in za obiskovalce atraktivnejših vsebinah. FOTO: Blaž Račič

Po osamosvojitvi je na osnovi odločbe o denacionalizaciji lastnik otoka postalo Rimskokatoliško župnijstvo Bled (2001), Blejski grad pa je postal lastnina države Republike Slovenije (1999). Ali je bilo tedaj sploh urejeno vračilo vlaganj dotedanjim upravljavcem gradu na Bledu? Ali pa ima država iz tega naslova morda še vedno kakšne neporavnane dolgove do Bleda?

Država je lastnica okoli 30 gradov. Blejski ima med njimi poseben, simbolni in zgodovinski pomen za vse Slovence. Je del narodove identitete. Ali ima država tudi z drugimi upravljavci svojih gradov sklenjeno upravljavsko pogodbo, kot jo predlaga Bledu?

Javni Zavod za kulturo Bled je vse od svoje ustanovitve leta 2004 skladno z upravljavsko pogodbo iz leta 2006 izvrševal vse prevzete obveznosti in z gradom upravljal kot dober gospodar. Zato je toliko bolj odzvanjalo stališče državnega sekretarja (sicer Blejca), ki je v tej vlogi 13. aprila na komercialni televiziji Pop TV utemeljeval predlog ministrstva, »da so spremembe potrebne, ker je treba stanje urediti, da se na Blejskem gradu s prihodki ravna transparentno in da se ravna z njimi zakonito«. Iz povedanega je razbrati sum, da so se pri upravljanju z gradom dogajale nepravilnosti. Zakaj država, če je zaznala nepravilnosti pri upravljanju svoje lastnine, ni ustrezno ukrepala preko svojega zastopnika v svetu zavoda? Naj zadevo preiščejo pristojni organi, pa ne bo treba spreminjati pogodbe!

Naraščajoč obisk gradu priča o tem, da s kulturnim spomenikom državnega pomena umno gospodarimo in izboljšujemo atraktivnost gradu za obiskovalce. Z rastočimi prihodki pa naj bi grad postal lukrativen za lastnika, ki so ga obšle skomine, da brez navedbe argumentov s spremembo upravljavske pogodbe zahteva kos kolača tudi zase. V luči vseh znanih dejstev gre za nespodoben predlog oziroma zahtevo. Upravljavska pogodba je konsezualni kontrakt, pogodbeniki so štirje: ministrstvo za kulturo, Narodni muzej Slovenije, Občina Bled in Zavod za kulturo Bled.

Zahvaljujoč medijem je zadeva postala javna, saj dogovarjanje med oblastniki (državo in občino) poteka mimo javnosti, kar zadevi bolj škodi kot koristi. Zna biti, da med njimi ne bo prišlo do razumnega dogovora. Toda tako kot se iz časa Ilirskih provinc v zgodovinskem zapisu ohranja spomin na »hrabre Blejke«, ki so se uprle francoskim oblastem in preprečile, da bi odhajajoča francoska vojska dražila premičnine otoške cerkve, bomo njihove potomke tokrat Blejski grad ubranile pred pohlepom države.

Navsezadnje se nam ne more očitati, da z v upravljanje zaupano nam državno lastnino – gradom in pripadajočimi zemljišči na Grajskem hribu – doslej na Bledu nismo ravnali kot dober, skrben in spreten gospodar, z mislijo tudi na naslednje rodove.