Vasi Dutovlje so ugrabili javni prostor

Ljudje živimo v času in prostoru. Naše bivanje med drugim določajo razmerja, vezi in posledično odnosi. Osnovno vprašanje prostorskega bivanja bi tako lahko bilo: »Komu je namenjen prostor?« Človeku, živalim, rastlinam, neživi materiji. Živali si gradijo gnezda. Rastline vzniknejo, kjer pade seme. Kamen se premakne pod vplivom zunanje sile. Kaj pa človek? Kot intelektualno višje razvito živo bitje si prostor bivanja gradi in ga soustvarja v prostoru, v katerega vstopa začasno ali v njem živi. V skupnosti ljudi je interesov veliko. V javnem prostoru bi praviloma morali obstajati le javni interesi, vendar temu še zdaleč ni tako.

V Dutovljah, tipični kraški vasi, poznani po teranu in pršutu, značilni terasasti krajini, burji in soncu, se je v zadnjem letu zgodila ugrabitev javnega prostora s strani nekaj posameznikov, ki v pretežnem delu predstavljajo lokalno javno oblast. Interes javnosti je spregledan.

Brez predhodne javne razgrnitve načrta prenove osrednjega dela vasi, zaščitene kot naselbinske dediščine v Registru nepremične kulturne dediščine, so izvajalci z gradbenimi stroji brutalno zarili v zelene površine, jih odstranili in zlili na zemljo temno siv asfalt. Povsem funkcionalne in nedotrajane objekte, kot so kamniti zid in stopnice ob cerkvi sv. Jurija ter avtobusno nadstrešnico, slednjo izdelano po načrtu perspektivne študentke arhitekture, domačinke, so porušili. Zdi se, da smo izgubili avtobusno postajališče sredi vasi. Vmes je zraslo nekaj izstopajočih betonskih zidov in okrasitev pohodnih površin z različno obdelanimi kamni. Vaščani še danes ne vemo, kdo konkretno je potrdil takšen projekt prenove, spremenil funkcionalnosti javnih površin, umaknil zelenje in ogrozil stoletne lipe, degradiral prostor? Zgodilo pa se je v sklopu večjega projekta rekonstrukcije državne ceste, ki seka vaško jedro. Namreč, zakon o cestah omogoča investitorjem posege v prostor mimo gradbenega zakona in brez pridobitve gradbenih dovoljenj. Če smo natančni, zgolj za pomožne objekte v korist gradnji ceste, kar pa ni bil primer dutovske prenove trga. Brez občutka do prostora, brez empatije do ljudi, njihovih potreb in želja, mimo vseh ključnih določil dobro zasnovanega veljavnega Občinskega prostorskega načrta (OPN) občine Sežana, tudi zakonov, so nam ugrabili javni prostor.

Bolečina je še toliko večja, ker so se vmes kljub uporu lokalne skupnosti sprejemale ad-hoc odločitve v sozvočju s krajevno skupnostjo in drugimi deležniki lokalne skupnosti, ki si umišljajo, da imajo pristojnosti odločanja brez uskladitve s širšim krogom prebivalcev in uporabnikov tega prostora. Morebiti čutijo ti odločevalci v procesu odločanja javnega pomena in z javnimi finančnimi sredstvi ponos, da jim je uspelo nadvladati več sto ljudi. Morebiti so v vehemenci svoje moči in domišljije prepričani, da so njihove ideje o novi podobi kraja in vzpostavitvi novih funkcionalnosti javnega prostora presežek v dojemanju prostora, v katerem živimo. Morebiti so prepričani, da nam delajo uslugo, pa mi tega nismo še dojeli. Povratne informacije so pomanjkljive, za nekatere visi še v zraku ali so sploh javnega značaja.

Ljudje, ki smo vse to plačali preko davkov, bi morali vsaj v osnovi vedeti, kdo in na podlagi česa so se oblastniki odločali po svojih lastnih vzgibih mimo volje ljudi. Državljani, ki živimo v tem prostoru, ki smo živi pričevalci tega prostora, ga uporabljamo in vzpostavljamo odnos do prostora, imamo to pravico. Dejstvo je, da so se izvršena dejanja zapisala v prostor, ki je na ogled domači in tuji javnosti. Kaj je pomembno pri tem, ima pravico in moč povedati tudi ostala javnost in stroka.

V Dutovljah padajo domine že nekaj let. Najprej rušenje zgodovinsko pomembne kraške gostilne Marička, kjer je dve desetletji bival in ustvarjal Boris Pahor. Potem rušenje 500 let stare mitnice, ki je bila edinstvena profana stavbna dediščina v občini Sežana. V lanskem letu pa še dodatna degradacija naselbinske dediščine v samem osrčju vasi. Za piko na i so ob koncu leta v celoti izkopali Križmanovo lokovco, naravni kal, tudi zaščiteno kot nepremično kulturno dediščino. Zgradili so armiranobetonski zbiralnik vode ter ga obložili s kamnito oblogo (dno je betonsko) – in avtentičnosti ni več.

Pri nas se zgodi praktično skoraj vse čez noč in bolj na potiho. Brez koncepta, brez širšega strateškega premisleka, brez vizije. Način odločanja o prej omenjenih posegih v prostor, izključevanje javnosti in nerazumevanja želja in potreb ljudi v vasi deluje na tem nivoju že dolga leta. Tako smo priča, da se na Krasu še vedno borimo z lokalnimi oblastmi, da pridemo do vodovodnih priključkov, do osnovne v ustavo zapisane pravice o vodi. Namreč, dokler teče voda iz pipe, podobno kot se steka javni denar v proračune občin, težav ni. Ko pa se zgodi, na primer, potres v Petrinji, ki s svojo nevidno daljnosežno močjo povzroči razpoke v štirnah tudi čez mejo, da spuščajo in iz pipe ne priteče niti kaplja vode, se začnemo zavedati problemov na lastni koži.

Tako se v razpokah kaže novodobni fenomen naše družbe. Kot razumemo uradna sporočila pristojnih javnih institucij, na katere smo naslovili kot civilna iniciativa več pritožb in prošenj za strokovna stališča in presojo glede neustreznih pristopov pri prenovi trga v Dutovljah, smo naleteli na principe zavlačevanja, pojasnjevanja po črki tistega dela zakonodaje, ki jim omogoča, da odgovorijo brez konkretnih rešitev in s ciljem prikrivanja napak. Kajti pomembno je, da je odgovor z njihove strani posredovan. Papir prenese vsakršno vsebino.

Človek dobi občutek, da postaja v svojih prizadevanjih za boljši jutri preveč malenkosten in da bi moral bolj poglobljeno razumeti svojo skromno, hlapčevsko držo, kot so nam jo stoletja vcepljali tuji vladarji. Zdi se, da bi vendarle morali biti hvaležni, da imamo svojo lastno državo, v kateri lahko svobodno izražamo svoja stališča. Želimo ostati zgolj pri tem? Razlika, ki jo opažam med prej in zdaj, je ta, da so nam prej hlapčevsko miselnost vcepljali drugi, sedaj smo nadgradili lasten modus, da si jo vcepljamo kar sami. Težko se integriram v ta samodestruktivni koncept dojemanja vloge državljana. Stremim k temu, da je za našo prihodnost potrebno in pomembno razumevanje resničnega trajnostnega razvoja, vključujoča in sodelovalna družba – ker nam je mar. Pri čemer je varovanje kulturne dediščine eden od temeljev razvoja družbe, saj ohranja našo kulturno identiteto. Le kdo bo zaščitil našo kulturno zapuščino, če ne narod sam.

V Dutovljah se je zgodila Civilna pobuda za spoštovanje dediščine Dutovelj, ki se zavzema za reševanje problematike urejanja prostora in razmerij v prostoru krhke, neponovljive arhitekturne dediščine in v duhu razumevanja aarhuške konvencije. Naša skupna zaveza, dragi bralci, državljanska dolžnost, če želite, bi morala biti v prizadevanju, da širimo njen pomen skozi vse komunikacijske kanale, v širšo družbeno diskusijo, da dosežemo implementacijo v zakonodajo in javne strukture na način, da bodo vzvod za dejansko uresničevanje. Polagam besede Srečka Kosovela v verzih pesmi Rdeči atom: »… samo delo kazalo bo človeštvu novo pot …«