Varnost domovine ni odvisna le od orožja

Nobenega dvoma ni, da si večina ljudi želi mir. Vendar dogodki zadnjih let kažejo na to, da smo tudi v Evropi prestopili mejo, ko mir ne bo več samoumevna dobrina (oziroma že ni več). Potem ko je Putin brezobrazno porušil vsa načela Združenih narodov (ZN) in se mu v ekspanzionističnih idejah pridružujeta Trump in Orbán in najbrž še kdo, se je celo okorela Evropska unija začela prebujati. Po mojem skromnem mnenju veliko prepozno.

V Sloveniji smo očitno pozabili, da smo si izborili samostojnost s pomočjo in na podlagi Titove doktrine o oboroženem narodu in načelu, da je treba živeti tako, kot da bo vedno mir, pripravljati pa se, kot da bo vojna jutri. In takrat se seveda o teh načelih ni veliko razpravljalo – razumljivo, da ne, saj nismo imeli demokracije. Čeprav težko, smo fantje in možje odslužili vojaško obveznost, potem pa so nas razporedili v Teritorialno obrambo (TO) ali pa v rezervne enote. Večina nas, ki nismo bili pretirano razvajeni, je vojaški rok z »drilom« vred prebrodila brez posebnih psihičnih težav. Enako tudi kasneje, ko smo veliko vikendov preživeli na dodatnih usposabljanjih. Danes naši mladci, predvsem v urbanih okoljih, svojo telesno pripravljenost večinoma dokazujejo na raznoraznih maratonih, v fitnesih, s kolesarjenjem in podobnimi dejavnostmi, kar je dobro, vendar jim bo to ob splošnem neznanju rokovanja z orožjem v primeru vojne prišlo prav izključno za beg. Dvomim, da bi za obrambo znali uporabiti fračo, kaj šele kakšno drugo obrambno sredstvo. To je žalostno, vendar zelo resnično, saj mladi fantje pa tudi dekleta, ki so bili vzgojeni v udobnem zavetju doma z mobitelom od zibelke naprej, zagotovo nikoli ne bodo sposobni sprejeti novih okoliščin, če bi se sedanje spremenile. Pa niso krivi sami, kriva je generacija politikov, ki je v letih po osamosvojitvenem spopadu odločala o našem šolskem in obrambnem sistemu.

V marsičem podpiram razmišljanja Levice, vendar se mi zdi njihov odpor do povečanja stroškov za obrambo v celoti neresen in naiven. Ne domišljam si sicer, da se bomo zgolj z nakupom orožja sposobni sami ubraniti pred morebitnimi apetiti Orbána ali koga drugega po našem ozemlju, vendar mora morebitni agresor zaznati našo obrambno sposobnost. Res je, da smo včlanjeni v Nato, vendar se bomo, kot kaže, v prihodnosti lahko zanašali zgolj na njegov evropski del. Nikakor pa ne smemo pozabiti, da obrambni potencial ni odvisen samo od obrambnih sredstev v orožju, odvisen je povsem enako od števila usposobljenih ljudi za rokovanje in upravljanje z njim. Bojim se, da smo s tem, ko smo celotno breme naše obrambe prepustili profesionalni vojski, pogrnili na vsej črti.

Putin, Netanjahu, Trump (tega »slovenskega zeta« se zelo sramujem) in še nekateri njim podobni so že in zagotovo še bodo usodno spremenili naša življenja, pa če nam je prav ali ne. Nikakor ni moj namen zganjati pesimizma, gre samo za to, da je prišel čas, ko bi bilo treba ustvariti notranji mir, se prenehati obkladati z levimi in desnimi ter vse sile usmeriti v usposabljanje mladih v obrambnih sposobnostih.

Domoljubje nima nobene povezave s tem, ali imamo radi Janšo ali Kučana. Domoljubje je povsem druga vrednota, ki bi jo morali enkrat končno pravilno definirati. Brez dvoma to ni sovraštvo do tujcev, ki so pripravljeni prispevati k našemu blagostanju, tudi ne povzročanje sovraštva med ljudmi. Gotovo pa je domoljubno biti državljan, pripravljen del svojega znanja in sredstev prispevati za dobro skupnosti, pa seveda tudi biti pripravljen usposobiti se za obrambo domovine.