V podporo in zahvalo dr. Vinku V. Dolencu

V oddaji Intervju na TV Slovenija sem spremljala pogovor novinarke Vide Petrovčič s spoštovanim profesorjem dr. Vinkom V. Dolencem. Resnično me je užalostil njegov dolgoletni boj z mlini na veter s sodno oblastjo, tudi o neizbrisljivi blamaži slovenskega sodstva ne gre izgubljati besed. Po oprostilni sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je kakor luč na koncu predora, mu iskreno želim, da se ta njegova agonija zaključi, da bo lahko dostojno zaživel.

Ker mu nihče ne more povrniti vsega hudega, kar se mu je zaradi tega zgodilo, pišem to pismo podpore in zahvale, da ga spomnim na vse tiste dobre stvari, ki jih je kot zdravnik nevrokirurg naredili za nas paciente. Veliko ljudem je zelo pomagal, jim vrnil življenje. Ne samo jaz, veliko je ljudi, ki so mu hvaležni za njegovo delo, trud, požrtvovalnost in predvsem znanje, da pomaga pacientom, ki so ga potrebovali in ga bodo še naprej. Takšne zdravnike, kot je on, pacienti potrebujemo.

Vsi dosežki in nova odkritja dr. Dolenca na področju nevrokirurgije (kar devet operativnih postopkov se imenuje po njem), njegova svetovna prepoznavnost, njegovi prevodi strokovnih knjig v mnoge tuje jezike ... govorijo sami zase.

Vsak zdravstveni zavod bi moral zagotoviti solidarno odgovornost oziroma imeti adekvatno zavarovanje odgovornosti za zaposlene, sploh pri tako zahtevnih operacijah, kot jih izvajajo nevrokirurgi. Če to področje ne bo urejeno, potem tudi zdravniki pacientov ne bodo hoteli operirati. Mi pacienti pa jih potrebujemo, ker s svojim delom rešujejo življenja in tako tudi omogočajo ljudem kvalitetno življenje.

Povsem pa mi je nerazumljivo, da je prof. Dolenc v takšni situaciji ostal brez podpore vodstva našega največjega zdravstvenega zavoda in strokovnih kolegov. Je bila tudi tu v ozadju naša vsem tako znana »slovenska nevoščljivost«? Vendar na koncu maske padejo. Vedno. Tudi ljudje smo se naučili, da ne gre vsega metati v isti koš.

Profesorju Dolencu želim vse dobro.

In naj zaključim z mislijo Abrahama Lincolna: Na koncu niso leta življenja, ki štejejo, ampak dejstvo, koliko življenja je bilo v teh letih.