Uravnoteženost ustavnega sodišča?

Pričujoči prispevek lahko napiše samo človek z zelo omejenim pravnim znanjem in s tem seveda tudi brez pravniške obremenjenosti – in je zato teža prispevka s pravniškega vidika skoraj nična. Ima pa z vidika zdrave človeške logike precej večjo težo in predvsem praktično uporabljivost.

Vse dobronamerno in optimistično pravo – z Matevžem Krivicem na čelu – si že mnoga leta prizadeva, da bi bilo ustavno sodišče (US) uravnoteženo in da bi bile njegove odločitve poštene in objektivne ter predvsem odrešene ideološkega predznaka. Da so odločitve ideološko obarvane, priča odločanje ustavnih sodnikov v razmerju 5: 4 ali 6: 3, navsezadnje tudi 7: 2. Če bi bile odločitve izključno strokovne (s pravnega in tudi vseh drugih vidikov), takšnih razhajanj ne bi moglo biti. (To je mišljeno na sklepanje US o zadevah iz državnega zbora (DZ), kakor so tudi vsa nadaljnja razmišljanja in predlogi vezani na to razmerje.)

Vsi pravniki, ki se zavedajo neuravnoteženosti US in s tem odločanja po ideoloških opredelitvah, poskušajo to spremeniti; žal pa jim pri tem dejansko ne preostane nič drugega kot moledovanje (med drugim mnoga upravičena pisma Matevža Krivica) akterjem kadrovanja sodnikov US – to pa so v končni fazi politiki, ki bodo vedno politično (in tudi ideološko) odločali. Vedno jim bo v ospredju njihova politična agenda in manj uravnoteženost US. Tako je bilo vsa leta prej in tudi v sedanji situaciji ni pričakovati drugačnih rešitev. Pa tudi v bolj razvitih demokracijah v ZDA in Evropi je situacija identična, mogoče za nianso boljša. Zanesljivo pa ne bistveno ideološko uravnotežena, čeprav nam nekateri želijo prikazati nasprotno v želji, da se bo mogoče enkrat tudi pri nas situacija obrnila.

Kje je torej rešitev? Pravzaprav je zelo enostavna, a zareže v tradicijo in dominantnost pravne stroke: o zadevah iz DZ bi moralo ustavno sodišče odločiti soglasno (to bi potem bil odraz strokovne odločitve brez ideološke obarvanosti) in njegova odločitev bi bila s tem dokončna (ne glede na stališče DZ in njegovo večinsko bazo). V kolikor US ne bi zmogel tako odločiti, bi zadevo vrnil v državi zbor in odločitev DZ bi postala pravno veljavna. S tem bi ustavne sodnike, četudi so ideološko neuravnoteženi – ali mogoče prav zato – prisilili v iskanje skupnih rešitev in bi se bili zaradi bojazni pred izgubo avtoritete, če njihove odločitve ne bi štele, verjetno pripravljeni odreči kakšni svoji ideološki opredelitvi v imenu stroke, poštenosti in objektivnosti ... In se s tem optimalno približati dobri rešitvi.

Kaj bi s tem dosegli? To, da politično-ideološka odločitev DZ obvelja (če US ni bilo zmožno odločiti soglasno) in za njo dejansko stoji večina volivcev, ki je na zadnjih volitvah izvolila vladajočo koalicijo. Zdaj (in pa tudi v prihodnosti pri veljavnih kompetencah US) pa se nam dogaja, da ustavno sodišče odloči z minimalno večino (kar je definitivno ideološka odločitev) in tako eno politično-ideološko odločitev (DZ), za katero stojijo volivci, zamenja druga politično-ideološka odločitev, za katero stoji na primer le pet ustavnih sodnikov in pa, seveda, mogoče njihova ideološka baza, ki pa v trenutni situaciji nima večinske podpore med državljani Slovenije.

Seveda se zdaj lahko usuje na to moje razmišljanje prava pravniška kanonada, ampak to ne bo spremenilo večdesetletnega dejstva, da pravo ni bilo zmožno objektivizirati odločitev ustavnega sodišča, z zdravo človeško logiko pa bi obstajalo upanje in možnost, da bi to lahko dosegli.