Koga predlagati namesto ustavnega sodnika Pavčnika?

Dokler smo imeli ne le izrazito desno vlado, ampak tako, ki je bila močno naklonjena nespoštovanju ustavnih omejitev za svoje delovanje, je bilo seveda dobro, da so bili v ustavnem sodišču »ideološko« (nazorsko) njej izrazito naklonjeni najprej le dva in nato trije ustavni sodniki.

Zdaj, ko sta si večini v parlamentu in vladi na eni strani in v ustavnem sodišču na drugi strani v nazorskem pogledu mnogo bliže, pa spet stopa v ospredje nujnost, da bi bila v ustavnem sodišču – seveda ob vrhunskih in moralno neoporečnih pravnih strokovnjakih – zagotovljena tudi kar največja možna uravnoteženost v ideološko-nazorskem pogledu. Zakaj je to nadvse pomembno, sem v zadnjih 20 letih pojasnjeval že mnogokrat. Najkrajše rečeno: da razsodbe tega najvišjega pravnega razsodišča s tem pridobijo na prepričljivosti, tudi kadar gre za »ideološko« zaostrena vprašanja, in da se tako zmanjša možnost, da v takem vprašanju »poražena« politična stran nato neodgovorno hujska svoje privržence proti ustavnemu sodišču. To sta doslej žal skoraj vedno počeli tako politična levica kot politična desnica, kadar z odločitvami ustavnih sodnikov nista bili zadovoljni.

V sedanjem ustavnem sodišču je bil prav zdaj odhajajoči akademik in profesor dr. Marijan Pavčnik eden od tistih, ki so znali in zmogli odločati tako, da je ustavno sodišče lahko kljub vsem težavam v temelju vendarle ohranjalo svoj ugled. Ob njegovem (še ne takojšnjem) odhodu je zdaj idealna priložnost, da sedanja nova oblast pokaže svojo privrženost načelom pravne države tudi s tem, da kot prva pretrga z dosedanjo prakso, ko si je vsakokratna politična večina vedno izvolila »svoje« ustavne sodnike, in da že vnaprej napove, do bo podprla vsakega strokovno in moralno vrhunsko kvalificiranega kandidata, ki ga bo predlagala sedanja opozicija. S tem bi v ustavnem sodišču dosegli že skoraj idealno nazorsko uravnoteženost (po štirih bolj desno/konservativno in bolj levo/liberalno usmerjenih in enega »neopredeljenega«). Zato bi bil zdaj nujen še en korak: da bi Golobova vlada predlagala vsem parlamentarnim strankam podpis sporazuma, da bodo poslej ob volitvah novega ustavnega sodnika vedno vse skupno podprle kandidata, ki bo ohranjal tako doseženo nazorsko uravnoteženost ustavnega sodišča kot zadnjega razsodnika v najtežjih sporih.

Na ta način nemške politične stranke že 75 let vzdržujejo ideološko nevtralnost in visok ugled svojega ustavnega sodišča. Golobova vlada mi prva daje upanje, da bi bili česa podobnega morda vendarle zmožni tudi pri nas – torej razumeti vlogo ustavnega sodišča kot nepristranskega varuha ustavnih vrednot, in ne kot sredstva za prevlado nazorskih pogledov ene ali druge politične strani.