Upokojenci, prispevki in roboti

Tokrat bom malce provokativen, saj bi spodaj napisano kljub temu, da je takšno razmišljanje povsem na mestu, lahko sodilo tudi v rubriko »malo za šalo, malo zares«.

Gre za večno »jamranje« o nesorazmerju zaposlenih in upokojenih. Mantra, ki se čedalje pogosteje ponavlja, je obvezno zviševanje upokojitvene starosti. K razmišljanju povsem v drugo smer me je vzpodbudil intervju z avstrijskim ekonomistom Robertom Holzmannom z naslovom Edina rešitev za spodobne pokojnine je zvišanje upokojitvene starosti (Delo, 3. maja, stran 10). Tam trdi, da za vzdržnost pokojninske blagajne v prihodnjih letih ne bo druge možnosti kot delati do 75. leta starosti! Od tu pa do 80 let starosti, ko se začne umiranje pospeševati, manjka potem samo še pet let.

Po njegovem naj bi ne bilo druge alternative. Pa je res tako ? Mislim, da ne. Samo nekaj poguma je potrebnega za razmišljanje v drugo smer in pa seveda obilo poguma, da se izpostaviš v javnosti. Povsem normalno je pričakovati, da bodo prvi, ki bodo prišli s to idejo na plano, podvrženi posmehu. Za kaj gre? Vsi vemo, da se pokojnine financirajo iz prispevkov zaposlenih, teh pa je vedno manj. Ker se zmanjšuje število zaposlenih, ki prispevajo s svojim delom k rasti BDP, bi pričakovali, da se bosta tudi proizvodnja in BDP nižala. Pa vsi vemo, da ni tako. Vse manj ljudi proizvede vse več. Zakaj ? Zaradi avtomatizacije in robotizacije delovnih procesov. In tu vidim alternativo obdržati starost in delovno dobo upokojevanja na točki kjer smo. Izračuni kažejo, da je razmerje med zaposlenimi in upokojenci zdaj približno 1,5 upokojenca na 1 zaposlenega.



Bil sem na obisku v neki ogromni tovarni keramike blizu Imole v Italiji, kjer je pred dvajsetimi leti delalo na stotine delavcev.
Danes jih za isti proizvodni učinek dela le še peščica. Vse drugo opravljajo roboti – in to 24 ur na dan. Delajo tudi ponoči v čisti temi, saj robot ne potrebuje razsvetljave. Delodajalcu se dobički kopičijo, prispevkov v pokojninsko blagajno pa je v primerjavi z zneski izpred dvajsetih let za nekajkrat po 1000 odstotkov manj. In takšno sliko lahko vidimo povsod po svetu, v vseh gospodarskih panogah. Tako smo prišli do prej navedenega razmerja 1,5 proti 1, ki ni posledica slabe zaposljivosti ali pomanjkanja dela. Stvar se bo v prihodnje še stopnjevala. Če že sedaj, na primer, v neki zaključeni družbi 30 odstotkov zaposlenih zadosti 100-odstotnim potrebam vseh iz te zaključene družbe, kaj bo šele v prihodnosti, ko bo za zapolnitev teh potreb dovolj samo še 10 odstotkov ali manj zaposlenih? Kakšno bo razmerje med zaposlenimi in upokojenci takrat? Ena zaposlena oseba bo morala vzdrževati dva ali tri upokojence. Absurd. Vse vodi h kolapsu.

In sedaj alternativa, ki se nam ponuja kot na dlani. Če so že roboti odžrli milijone delovnih mest širom po svetu ter poslabšali razmerje med zaposlenimi in upokojenci, zakaj ne bi razširili sistema plačevanja prispevkov v pokojninsko blagajno na robote? Tehnično bi bilo to enostavno izvedljivo. Vsakega robota, ki je izrinil tri delovna mesta, je potrebno obremeniti s prispevki vsaj v višini enega zaposlenega. Res zveni kot utopija oz. nekaj, kar spada v rubriko »malo za šalo malo zares«, pa smo tako vendarle bližje logični rešitvi problema, kot da naj bi zaposlene prisilili delati skoraj do smrti. Ali pa se mogoče nekomu zdi normalno delati do 75. leta! In na tej točki pravim, da bo potrebno veliko poguma zagristi v to kislo jabolko.



Vsi vemo, da se bogastvo pri delodajalcih kopiči. Poročilo OECD kaže, da se z vsako generacijo manjša delež prebivalstva srednjega sloja, dokler ne bo povsem izginil. Oxfam je objavil raziskavo, ki ugotavlja, da premoženje najbogatejših zemljanov skokovito narašča, skoraj z enakim tempom na drugi strani pada premoženje revnih. Po tej najnovejši študiji si samo 26 (šestindvajset) najbogatejših zemljanov lasti toliko bogastva, kot ga premore 50 odstotkov najrevnejšega sloja!
Pomemben je tudi podatek, da se premoženje milijarderjev veča v povprečju s tempom 2,5 milijarde na dan! Ali je sploh kje kdo, ki se mu to zdi normalno in moralno? Zakaj torej ne bi dela bremena za pokojninski sklad prispevali tudi tisti, ki so z avtomatizacijo in robotizacijo delovnih procesov obogateli preko vseh razumnih meja. In kot da jim to ne bi bilo dovolj, ga za povrh še skrivajo v davčnih oazah.

Rešitev je torej na dlani. Kdo bo torej zbral toliko poguma, da jo bo sprožil?