Trg republike kažepretirano zadržanost

MOL po rezultatih spletne ankete sklepa, naj Trg republike (TR) ostane takšen, kot je, beremo v članku z naslovom Na Trgu republike bodo ohranili obstoječo ureditev (Delo, 26. marca, stran 6).

To stališče razumemo le, če se nanaša na bizarne prireditve, kot je bilo umetno drsališče z vrsto sanitarnih kabin nasproti parlamenta, promocijo avtomobilov, kramarske sejme, cirkuške atrakcije ipd. Takšna raba Trga republike (TR) ni bila nikoli po volji anketirancev in je niti ne pričakujejo.

Dejstvo je, da je ploščad TR videti »prazna« in vsebinsko »nedorečena«. Osnovna ugotovitev, da se v območje trga ne sme umestiti ničesar več, je »[...] prepričanje, da trajne umestitve dejavnosti oziroma programov niso primerne za ta prostor [...]«. In: »Trg republike je varovan zato, da se ohrani izvirno delo arhitekta Edvarda Ravnikarja kot kulturna vrednota. Poudariti je treba tudi simbolni pomen, ki ga bo trg z omenjeno razglasitvijo pridobil.«

»Pridobil z razglasitvijo«? Parter trga, razsežna ploščad, naj bi bil prostor spomina na ustanovitev samostojne države, širše pa na evolucijo državnosti. Vendar ploščad po prenovi nima niti enega atributa državnosti – razen imena. Slovesne piste do jamborja z zastavo ni več, jambor je umaknjen čez rob ploščadi, postal je karikatura državnega simbola. Povezave trga s parlamentom, v katerem je bila razglašena samostojnost, ni – razen pošvedranega kamnitega tlaka čez Šubičevo ulico.

Monumentalno obeležje na zahodnem robu ploščadi priča o preteklem revolucionarnem času. Zanemarjeno je v detajlih, v mraku deluje kot strašilo. Dominanten spomenik ni sporen in je odlično umeščen v prostor. Ob sebi pa ima »subdominanto« (Kardelja in tovariše), ki še podvaja ikonografijo preteklega časa. Bi koga prizadeli, če bi ga prestavili na Kardeljevo ploščad za Bežigradom? Ali je njegova postavitev sploh povezana z avtorjem arhitekture, da bi ga morali po tej plati ščititi?

Kaj razen imena sploh povezuje TR z razglasitvijo državnosti? Ploščad je obiskovalcem neprijazna. Iz Ravnikarjevih risb javnih zunanjih površin pa vidimo, da jih je namenjal polivalentni rabi, prepletu vsebin in opreme, ki služijo prebivalcem. Manjka nekaj posegov, ki bi jih, sodeč po nastavkih, »dopustil« tudi Ravnikar. Navsezadnje so se vsaj trije, kljub omejitvam, že zgodili: klančine za gibalno ovirane, adaptacija na terasi stolpnice (opazna tudi navzven), službeni vhod v banko. Zadnji dokazuje, da subtilni posegi v formo TR lahko prostor oplemenitijo.

Najbolj sporna so upravičevanja sedanje podobe TR v soočenju z metodo projektiranja arhitekta Ravnikarja. Gradnja TR se je, kot vemo, zavlekla čez destletje. Medtem je arhitekt nekajkrat posegel v zasnovo, od tega, da sta bili dvakrat višji stolpnici v vmesni fazi obrnjeni s stranicama vsaka sebi, da sta po sili razmer zgrajeni pol nižji, dobili pa sta asimetrični »kapi«, tudi tlak ploščadi je bil preizkušan z variacijami struktur.

Tak pristop je sam imenoval »nenehno prevrednotenje zasnove«, tako nekako. Favoriziral je evolucijo zamišljenih form pred »zamrzitvijo« izhodiščne ideje. To potrjujejo spremembe med gradnjo. Njegovo metodo projektiranja bi torej lahko razumeli kot spodbudo za neinvazivne intervencije v prostor TR, prilagojene sedanji simbolni vlogi in funkcionalni rabi (nikakor ne komercialni!) – raje kot da ga »zamrznemo« v časovno kapsulo zgodovine.

Raje si ne predstavljam, kaj bi naredili Hrvati iz njihovega Trga republike. Najbrž nasičenega s patetiko zmagoslavja – ali pa tudi ne, tudi oni imajo odlične arhitekte. Primerjava se vsiljuje, saj izpostavlja našo rigidnost, pretirano zadržanost, ki se odraža prav v stanju Trga republike.