Izrabljam priložnost, da bridko izkušnjo arhitekta Janeza Suhadolca (ki jo je opisal v prispevku z naslovom Neorokoko v Ljubljani), njegovo grenko ironično pismo, dopolnim z lastnim opažanjem mojstrovin z obnovljenih ulic v centru Ljubljane, s kaotičnim prometnim režimom na Slovenski cesti vred.

Ne bo čudno, ko bo še marsikdo utrpel hujše posledice kot kolega Suhadolc, ne le zaradi »robničenja« (na novi Poljanski robnikov sploh ni, pa je ozka, zelo prometna, pešcem nevarna), temveč tudi zaradi namerno opuščenih pravil obnašanja na Slovenski cesti; med pešci švigajo kolesarji, rolkarji, skejtarji in skiroji na električni pogon – vsi pa kjerkoli hočejo in v katerikoli smeri. Osnova prometne varnosti pa je predvidljivost obnašanja udeležencev. Te ni več. Nekdo s poslanstvom vizionarja je ugotovil, da ni potrebna. Poročali so že o trčenjih, zato sočustvujem s Suhadolcem: »Razmišljam o tožbi mestne občine Ljubljana.«

Druga opazka zadeva oblikovanje cestnega prostora obnovljenih ulic, konkretno Dalmatinove in Gosposvetske, saj gre za izraz enake projektantske samozaverovanosti, ki vodi v objestnost. Tudi tlak peščevih površin na njima je namreč nadvse ‘inovativen’ – asociira izbljuvane želodčne vsebine. Na Dalmatinovi je opazen še absurd, da so tik ob Miklošičevem parku posajena klavrna tujerodna drevesa, ki parku pač »konkurirajo« – mu odvzemajo pozornost, s tem ga ponižujejo. V pasu vzdolž parka sploh niso potrebna, a je bolj važno uveljavljati koncept »pogozdovanja« vsevprek, ker je pač oportuno, všečno v luči »trajnostnega razvoja«.

Janezu Suhadolcu je treba še pritrditi, da rabi več pozornosti širše območje mesta, ne le center. Pa že v tem so mnoge aktualne sramote Ljubljane sčasoma postale »trajnostne«: avtobusna in železniška postaja, neoeklektičen projekt novega Kolizeja, Šumi s prestižnimi stanovanji, ko zmanjkuje lokacij za javni program, Trg republike, ki ima »državnost« zgolj v imenu, opustošeni podhodi (izjema ob Maxiju), zanemarjene pasaže, »anschluss« arkadnih pasaž Slona in Name itd. Pozornost mestne uprave naj se le udejanja, vendar ne servilno kot v primeru ’Plečečnikovega’ stadiona. Popustila je v odnosu do arhitekturnega spomenika in dopustila izsiljeno razsežnost projekta »obnove«. To slednje je omogočila s poklekom mestne urbanistične službe.