Starši so razvadili otroke

Končno, sem pomislila, ko so se mladi dvignili in zahtevali lepšo prihodnost. Je kaj lepšega kot misel na ohranjanje narave s katero smo eno? V času blaginje smo to kar zlahka pozabili. V Afriki se oropana ljudstva s tem dejstvom srečujejo že desetletja – če ni vode in hrane, ti ne pomaga še tako zmožen mobilni telefon.



Mladi imajo pravico razmišljati o svoji prihodnosti, a se morajo zavedati dejstva, da je s polnim želodcem lahko govoriti. Vsaka generacija je požela plodove prejšnje (prejšnjih) in je zato lažje in lepše živela. Tako bogato in razvajeno pa mladi še niso živeli, vsaj v razvitem delu sveta ne. Vanj se, glede na materialne kazalce, prištevamo tudi mi: do šol se mladi prevažajo v prestižnih avtomobilih, vsako sezono kupijo nov telefon, brez najsodobnejšega računalnika jim ni živeti, večkrat na leto letijo s poceni prevozniki in na sploh ne čutijo kakšnega resničnega pomanjkanja. Ko tako premišljujem, mi na misel pride judovska kletev: Daj Bog, da boš imel vsega na pretek in da boš čez noč brez tega ostal! K skromnosti se lahko usmerimo po naši zavestni izbiri, ali pa nas bo k temu prisilila kriza.

Prenatrpani smo z vso mogočo kramo

Mladi in starši tekmujejo v svetu potrošništva in smetijo, izrabljajo energijske vire, poslušajo reklame in živijo krasno novo življenje. Čemu od tega so se, čez noč prebujeni, pripravljeni odpovedati? Ko kličejo državo in družbo k bolj odgovornem ravnanju, kaj imajo v mislih sami pri sebi. Da bodo za pot do šole (in služb) namesto svojih limuzin uporabljali javni prevoz? Ali da se bodo odpovedali vsakemu novemu modelu telefona, da ne bodo jedli hitre hrane, pili vode iz plastenk in še kaj podobnega? Skromnost, ki smo jo poznali mi, je bila dolgo časa »demode«, iz mode. Resnici na ljubo naša generacija v svoji mladosti niti ni imela prav dosti izbirei. Šele zdaj, ko smo prenatrpani z vso mogočo kramo, vidimo, koliko manj smo bili obremenjeni z željo imeti vse, za vsako ceno! Imeli pa smo nekaj drugega: čas zase in za prijatelje, pa tudi posluh za tistega, ki je imel še manj kot mi.



Svojim otrokom smo naredili medvedjo uslugo z razvajanjem in tekmovanjem v družbi brez zmagovalca. Zdaj, ko se soočamo s posledicami tega neumnega početja, pa se bodo morali naši otroci, (ki ne bodo smeli popustiti našim neizpolnjenim sanjam!), zavestno in brez slepomišenja odpovedati nesmiselni potrošnji in nakupovanju. Le tako se bo razbremenila narava in mi sami. Družba se bo morala spremeniti, a tega se ob nadaljevanju sedanejga tempa razvoja in kapitalskih dobičkov, ne bo hotela sama. Vrniti se moramo k dolgoročnim izdelkom in k zmerni proizvodnji, nova delovna mesta pa odpirati na področju varovanja okolja in čiščenja vsega nabranega odpada.

Gre predvsem za spremembo miselnega vzorca – ne imeti vsega, temveč le tisto, kar zares potrebujem. Na prvem mestu so to čista voda, zrak in zemlja.