Procesi v atmosferi ne poznajo političnih mej

Ta mesec mineva 12 let, odkar je v okviru skupne raziskovalne politike EU začel delovati Evropski raziskovalni svet (ERC), namenjen podpori projektom odličnih raziskovalcev. Vsako leto podeljujejo prestižne štipendije, povprečno vredne tri milijone evrov. Slovenija doslej ni bila uspešna; od prvih 7000 štipendistov ERC so bili samo trije iz Slovenije, doslej jih imamo sedem. Štipendijo ERC je kot prva pri nas leta 2011 dobila meteorologinja prof. dr. Nedjeljka Žagar.

Takrat je bila Žagarjeva docentka na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko, kasneje je postala redna profesorica. Zdaj je odšla na hamburško univerzo, kjer se je zaposlila kot raziskovalka in redna profesorica teoretične meteorologije. To je bil povod za pogovor z eno najuspešnejših slovenskih raziskovalk.

Lahko na kratko predstavite svojo novo službo?

V novi službi bom profesorica teoretične meteorologije, kar je nekakšen ekvivalent redne profesure s katedro pri nas. Tovrstna profesura pride v paketu z nekaj delovnimi mesti, nekatera so raziskovalna mesta za nedoločen čas, druga začasna za mlade raziskovalce. V novi službi bom imela veliko kolegov s področja znanosti o atmosferi za diskusije in sodelovanje. Tudi dela s študenti ne bo manjkalo, saj imajo nemški profesorji devet ur pouka na teden. V stavbi zraven naše je inštitut ​Maxa Plancka za meteorologijo, s katerim fakulteta oziroma profesorji meteorologije in oceanografije tesno sodelujejo. V Hamburgu je središče nemških raziskav klime, tako da se bo tudi moje delo v prihodnje nekoliko premaknilo na daljše časovne skale oziroma na dinamiko celotnega klimatskega sistema.

Meteorologija je najbolj vroča znanstvena veda tudi na evropski in svetovni politični sceni. Ali raziskovalci to občutite?

Potrebe po raziskavah atmosferskih procesov so velike, kar je povezano z izzivi, ki jih prinašata povečano onesnaženje in vpliv človeštva na podnebje. Številne aplikativne raziskave okolja, energetike, kmetijstva in načrtovanja ekonomskega razvoja so zasnovane na rezultatih bazičnih raziskav v meteorologiji in od njih odvisne. Odgovorne nosilce družbenega razvoja skrbi, kakšno bo glede na odziv klimatskega sistema na človeške vplive v prihodnosti življenje na planetu. Zato v večini držav vse več vlagajo v raziskave s področja znanosti atmosfere.

Meteorologija ima srečo, da procesi v atmosferi in oceanih ne poznajo političnih mej in da nacionalne meteorološke službe tesno sodelujejo, tako da je danes kvaliteta operativne meteorologije približno enaka povsod po Evropi. Le da uporaba skupnih produktov ni enaka resničnemu znanju; tega lahko zagotovijo samo lastne naložbe v izobraževanje in raziskave. V primeru krhkih in majhnih skupin imajo lahko odločitve raziskovalne politike dolgoročne posledice.

Ste dosegli cilje, ki ste si jih postavili v projektu ERC? Kakšen je odmev vaših raziskovalnih izsledkov?

Moj projekt MODES je uspešno vpeljal bolj fizikalno zasnovan opis naraščanja napak prognostičnih modelov vremena v primerjavi s prejšnjimi opisi in bolj fizikalno oceno zanesljivosti klimatskih modelov. Projekt je predstavil praktično napovedljivost vremena v globalni perspektivi in pokazal, da je glavnina nedoločenosti globalnih napovedi na velikih prostorskih skalah, ki so glavna ovira za podaljšanje praktične uporabnosti napovedi vremena na časovnih skalah od približno enega tedna do dveh tednov. Za daljšo praktično napovedljivost bo predvsem treba zmanjšati vire nedoločenosti v začetnih pogojih za napovedi v tropskih predelih.

MODES je prispeval programsko orodje, ki ga počasi uvajajo v uporabo različne raziskovalne skupine. Verjamem, da je odmev projekta večji, kot bi se dalo sklepati po nekaterih popularnih kazalcih odmevnosti.

Kaj je zdaj osrednja tema vaših raziskav?

Preostanek moje skupine na fakulteti za matematiko in fiziko nadaljuje delo, začeto v okviru projekta MODES. Lani poleti sem prvič dobila raziskovalna sredstva nacionalne raziskovalne agencije (ARRS) za dve leti, s tem se lahko ta čas financira delo približno 1,5 raziskovalca. Projekt razvija nov pristop k izračunu vertikalnih hitrosti gibanja zračnih mas. Veter je namreč tridimenzionalni vektor, vendar njegove vertikalne komponente zaradi majhnosti, vsaj v povprečju, ne moremo izmeriti neposredno, razen v redkih primerih s posebnimi instrumenti.

Zaradi tega informacije o dvigu ali spuščanju zraka pridobivamo iz sistemov za numerično analizo in napovedovanje vremena ter iz podatkovnih setov atmosferskih reanaliz. Poleg tega danes ne obstaja način za ločevanje dostopnih podatkov o vertikalni hitrosti glede na prispevke dinamičnih procesov z različnih velikostnih skal. Posledično ne moremo razločevati med prispevki Rossbyjevih valov velikih prostorskih dimenzij in prispevki inercijsko-težnostnih valov, ki se pojavljajo na vseh skalah, od planetarne v tropskih območjih do majhnih skal na zmernih in visokih zemljepisnih širinah. Še posebej pomembni so procesi, povezani s konvekcijo, interakcijo zračnih tokov z orografijo in neravnovesji ob vetrovnem strženu v višji troposferi, saj ti povzročajo nastanek relativno hitrih valov s kratkimi valovnimi dolžinami in značilno vertikalno hitrostjo.

Od vaših kolegov sem slišala, da ste si želeli več časa za raziskovanje oziroma da ste bili preveč obremenjeni s pedagoškim delom. Kako je to vplivalo na vaše delo?

Za realizacijo projekta ERC je nujno imeti podporo institucije in možnost osredotočanja na raziskovalne izzive. Zaradi zelo majhne skupine in področja za fiziko atmosfere na ljubljanski univerzi je bilo mednarodno sodelovanje pri takšnem projektu odločilnega pomena. V najbolj kritičnih časih sem se reševala tako, da sem na pomoč poklicala nekaj kolegov iz tujine, ki so predavali dele mojih predmetov na magistrskem študiju, kar pa se zaradi organizacije in načina dela gostujočih predavateljev ni izkazalo za dobro rešitev. Na splošno sicer ne mislim, da je pedagoško delo ovira za raziskovalno delo, če je oboje usklajeno. V Nemčiji imajo profesorji za 50 odstotkov večjo pedagoško obremenitev, kot je v Sloveniji. Načeloma je zaželeno, da imajo vsi učitelji in raziskovalna področja enake delovne pogoje, enake možnosti sobotnih let in podobno.

Bili ste prva profesorica meteorologije na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko in tudi mentorica petim doktorjem znanosti. Od študentov sem slišala veliko pohval o vašem delu. V kakšnem spominu pa bodo študentje ostali vam?

Študentov meteorologije v Sloveniji je malo, zato imajo skoraj individualen pouk. V preteklem zimskem semestru sem učila štiri študente dinamiko atmosfere na velikih skalah v tretjem letniku študija in druge štiri študente druge stopnje dinamiko ozračja na majhnih skalah in pri tleh. Vsakega od študentov meteorologije v preteklih desetih letih poznam zelo dobro, saj sem jih spremljala od drugega letnika do konca študija. Resnično mi je mar za njihovo prihodnost. Menim, da leta študija zelo vplivajo na transformacijo mlade osebe v odraslega, samostojnega človeka. Hvaležna sem svojim študentom, da so me pospremili z rožami. Na koncu dneva ne štejejo ne članki ne citati, le moji študenti bodo ohranili spomin na moja leta v Ljubljani.

Boste še naprej sodelovali z ljubljansko katedro za meteorologijo?

Do konca junija 2020 bo potekal omenjeni nacionalni projekt, ki sem ga pridobila lani, tako da bom zelo konkretno sodelovala z zaposlenimi pri projektu in s svojo doktorandko.