Športni center Ilirija naj bi bil končan prihodnje leto (2)

Delo je 9. septembra na deseti strani objavilo članek z zgornjim naslovom.

Zadnje mesece se lahko bralci Dela le sprašujemo, kaj vse se dogaja na mestu našega priljubljenega kopališča Ilirija. Vidna je izredna gradbena dejavnost. Višajo se betonski zidovi ob pomoči tudi ob nedeljah delujočih žerjavov (Mladina, dr. B. Nežmah); tovornjaki se le stežka prebijajo skozi promet ob pomembnem križišču Celovške in Prešernove ceste.

Zadnja obsežna kolumna o tej temi v Delu je bila objavljena 19. aprila (Nina Granda, u. d. i. a., Dvaindvajset let hitro mine) … potem pa vse tiho je bilo! V tej kolumni je bila navedena okvirna cena gradnje v višini 35 milijonov evrov. Ti so se do 9. septembra dvignili na dobrih 53 milijonov evrov. Seznam športov, ki jih bo možno trenirati, se je od plavanja in boksa razširil še na odbojko, košarko, gimnastiko, borilne športe, aerobiko in fitnes. Visok skok ocenjenih stroškov gre verjetno na račun novega podvoza pod dvotirno železniško progo Postojna–Ljubljana na izredno mehkem močvirnem terenu. Ko gremo zdaj na tivolski strani mimo velikega parkirišča (kjer je bil nekdaj Ljubljanski velesejem), zeva pod progo v globini kakšnih šestih metrov tripasovna cesta, ki bo športnike pripeljala naravnost v podzemne garaže objekta D. Nad tem podzemljem bodo na železobetonski ploščadi našla svoje mesto zunanja športna vadišča.

Ta povsem novi večnamenski športni center v prestolnici naj bi služil mestu, regiji in državi za kakovosten trening vsem nivojem reprezentanc Slovenije in klubom z območja mesta. Me pa kot Ljubljančanko zelo zanima – posebno zdaj, ko smo Ljubljančani za vedno izgubili svoje priljubljeno kopališče Ilirija –, po katerem ključu se bodo delili stroški tega veličastnega projekta.

V članku 9. septembra se omenja še Muzej Stanka Bloudka. Kaj bo s tem?

Leta 2007 je bil ukraden bronasti kip Plavalka akademskega kiparja Franca Goršeta, ki je bil pritrjen nad vhodom v kopališče. MOL je naročil kopijo (na fotografiji). FOTO: Črt Piksi

Pripis: v juniju sem bila povabljena na predstavitev knjige Gospod Leon Štukelj in Tovarišija avtorjev prof. dr. Ivana Čuka in novinarke ter publicistke Alenke Puhar. V knjigi je bila razgrnjena športna pot našega najuspešnejšega olimpijskega tekmovalca (rojen v Novem mestu leta 1898, umrl v Mariboru 1999), a tudi o plateh, ki jih je Leon Štukelj iz skromnosti ali previdnosti zamolčal. Knjiga je nastala zaradi zavzetega sodelovanja svojcev olimpionika. Kasneje se je med udeleženci razvil prost razgovor in profesorju dr. Ivanu Čuku sem izrazila željo, da bi bilo kaj podobnega napisano o ing. Stanku Bloudku (rojen v Idriji 1890, umrl v Ljubljani 1959). Pa me je profesor podučil, da je knjigo o Bloudku napisal Drago Stepišnik (1906–1983), profesor na fakulteti za šport, izdana pa je bila leta 1971. Že naslednji dan sem jo kupila v antikvariatu nasproti ljubljanskega Rotovža. Kljub velikemu časovnemu odmiku je knjiga še vedno povsem sveža. Potrdilo se je vse, kar sem izvedela v domači družini, ker je bil moj pokojni oče zagret ilirijan in je o Bloudku govoril vedno z globokim spoštovanjem.

Menim, da bi bilo edino pošteno, da na lokaciji Ilirije ne bi bilo nobenega »muzejčka«. Bloudek je prav to lokacijo izbral zato, da bi jo Ljubljančanom kar najbolj približal. Ob odprtju Ilirije v maju 1929 je predsednik ŠK Ilirija dr. Milan Dular povedal: »Ljubljana ni mesto bogatih rentnikov in penzionistov, marveč pridnih in močno zaposlenih telesnih in duševnih delavcev. Zato spada kopališče v sredo Ljubljane, da se zmore vsakdo osvežiti v čisti vodi, pa makar samo za eno uro.« Karkoli bi že napletli o Bloudku, bi bila to žalitev njegovega spomina. Pač pa predlagam, da bi športni park, ki ga je on v detajlih načrtoval že pred leti in je bil z vsem pompom odprt ob priliki nekega kongresa ter poimenovan Bloudkov športni park, vsaj v bodoče redno in vzorno obnavljali.

Pa še to: kateri mojster je Goršetov kip Plavalka, težak s podstavkom vred več kot tono, zmogel neopaženo sneti z višine šestih metrov pred vhodom v Ilirijo na zelo prometnem križišču? Upajmo, da tam ne bo nikoli stala tista »grda babura«, ki jo sestavljajo v neki delavnici kot beden nadomestek »ukradene« Plavalke.

Kopališče Ilirija, kakršno je zapisano v spomin Ljubljančanov, leta 2011. FOTO: Matej Družnik/Delo