Slovensko zdravstvo: Preštejte se!

Na veliko sceno je stopil strateški svet, ki bo razreševal krizo v slovenskem zdravstvu. Kje in kako se lotiti zdravljenja tega velikega sistema, ki je hudo bolan in pred kolapsom?

Da je tako, lahko prikažejo številne prigode in nevšečnosti, ki so jih deležni pacienti. Tudi sam bi jih lahko naštel precej, čeprav nisem bil kar naprej hudo bolan. Večinoma pa gre za slabo organizacijo, različne prijeme in standarde, svoje prispeva nemara še zdravstvena zavarovalnica, ki upravlja z zdravstveno (tudi državno) malho. Mimogrede: ali gre za malho, kakršne naj bi imeli nekoč razbojniki, ali za blagajno, kjer se natančno prešteva dohodke in odhodke, kontrolira izdatke? Skratka, gre za sistem, ki ne deluje kot sistem, marveč kot skupek subjektov, ki vsak posluje in deluje po svoje. Zakaj je tako, naj odgovorijo pristojni.

Kar bom predlagal tule, sem napisal v pismu aktualnemu zdravstvenemu ministru, a pisma nisem odposlal. Na prvem mestu sem mu čestital za pogum, da je sprejel ta resor. Na misel mi prihaja Avgijev hlev, Herkula za čiščenje tega hleva pa še nismo našli. Torej predlagam, da se najprej opravi velika inventura slovenskega zdravstvenega sistema. Tu ne bi ločeval med javnim in zasebnim zdravstvom. Da se preprosto prešteje zdravstveno osebje: doktorje, sestre, fizioterapevte, farmacevte, laborante, radioinženirje, pravnike, direktorje, tehnično osebje ... Da se prešteje vse stavbe, lope in parkirne prostore. Zdravstvena oprema, pomožni material, zdravila in pripomočki, obveze, bergle, opornice itd. Da se naredi finančno revizijo vseh ustanov in celotnega sistema. Da se pregleda standarde, pravila in prakso. Da se dokončno in še enkrat pozabava z aferami pri investicijah, nabavah, in se oceni škoda, ki je pri tem nastala. Da se prešteje in preveri vse nabavne poti in dobavitelje zdravstvenega sistema. Ko bo to narejeno, stopi na sceno strateški svet.

Moram zapisati še nekaj besed v bran zdravstvu. Zdravstvo je kot nekakšno veliko cedilo, na katerem se nabere vsa nesnaga. Zdravstvo »pokasira« vse, kar se slabega nabere v družbi. Neustrezne delovne razmere, nezdrav življenjski slog, pretirana športna dejavnost, adrenalinski športi, dvojna, trojna zaposlitev, ko je Slovenec zaposlen v tovarni, pa še sam svoj kmet in obrtnik. Vse to je polnilo čakalnice. Na misel mi pride prigoda z nekim finančnikom, ki sicer živi v Liechtensteinu. Vprašali so ga, ali se namerava vrniti v Slovenijo. Odvrnil je, da je o tem močno razmišljal, a se je premislil, ko je moral nekoč v urgentni center UKC Ljubljana. Tam ga je vse minilo, ko je videl množico čakajočih – in to v času, ko slovensko zdravstvo še ni bilo v krizi.

Potreben pa bo tudi temeljit razmislek o načinu šolanja zdravnikov. Ne morem z gotovostjo trditi, a na podlagi pričevanj gre za razliko med šolanjem na ljubljanski in mariborski medicinski fakulteti. Prva je menda bolj elitistično usmerjena, druga bolj praktična. Zdravniki z ljubljanske fakultete naj bi bili raziskovalci in se s pacienti naj ne bi ukvarjali. Torej nobenega blata, krvi, urina, teles in ran. Tako usmeritev je omenil tudi eden izmed staršev na nedavni Tarči na TV Slovenija. Njegov potomec, ki študira medicino v Ljubljani, bi kot zdravnik deloval samo na inštitutu. Mariborski študenti pa začnejo praktično delati že v 4. letniku. Naš znanec, ki študira v Mariboru, je zavrnil ponudbo za delo na inštitutu in izbral paciente. Podobno je menda več prakse na medicinski fakulteti v Gradcu, kjer je več stika s profesorji, pacienti, s prakso, je povedala zdravnica.

Vsega tega mogoče ne bi pisal, če ne bi zelo nazorno videl, kaj se lahko izcimi iz takega zdravstva na povsem osebni ravni. FOTO JURE ERŽEN/DELO

Največji problem slovenskega zdravstva pa je diagnostika. Sodobna medicina je razparcelirala človeka na posamezne organe, nihče več ne vidi človeka v celoti. Tega nisem »pogruntal« jaz, ampak je to evidenten problem sodobne medicine. Problem je tudi farmakologija, saj zdravniki dajejo zdravila, ki ne sodijo skupaj. Pedagoška delavka z dolgoletno prakso pa pove, da gre medicino študirat vse preveč izredno »pridnih« dijakov brez empatije, domišljije, vsakdanjega čuta za praktičnost. Manjka nam domačih, gorskih, družinskih, vaških zdravnikov.

Posebej pa bi poudaril pomen komunikacije s pacienti. Kljub nekakšnim seminarjem o kakovosti in odličnosti zdravstveno osebje ne zna komunicirati s pacienti. Ali se ne oglašajo na telefonske klice, ali je odzivni čas predolg, obravnava pacienta površna itd., itd. Iz slabe in neustrezne komunikacije se porodijo največji problemi. Na nekaterih oddelkih v naših bolnišnicah se vizita konča, še preden se je začela. Imel sem prigodo na veterinarski kliniki v Ljubljani. Našega psa, ki je prišel na vzrejni pregled, so zaposleni prešerno pozdravljali, kdo ga je tudi počohal, skratka, bila jih je ena sama prijaznost. Tedaj sem sam pri sebi sklenil, da bom šel, če bom zbolel, na pregled raje k veterinarjem.

Vsega tega mogoče ne bi pisal, če ne bi zelo nazorno videl, kaj se lahko izcimi iz takega zdravstva na povsem osebni ravni. Mlada ženska, mama dveh otrok, močno zaposlena in delavna, ki živi v bližnji okolici Ljubljane, ne more do osebnega zdravnika v svojem okolju. Najde ga v svojem rojstnem mestu. Išče zdravnika, ker ima bolečine v križu in trebušni votlini. Njena nova osebna zdravnica je ne more sprejeti, ker je preveč zaposlena. Komunikacija poteka prek telefona ali e-pošte. Napoti jo v laboratorij, ki je oddaljen 70 kilometrov. Na podlagi laboratorijskega izvida ji predpiše antibiotik, enega, pa drugega. Nobeden ni ustrezen. Pacientka ima še vedno bolečine, povečan pulz, vročino. Končno ji zdravnica, ne da bi jo videla, odobri pregled z ultrazvokom in ta odkrije, da slepiča ni več. Ker je bila ženska zdrava, je tako dva meseca hodila z bolečinami v službo in moledovala za pregled. Zdravniki so po opravljenem UZ najprej upali, da jo bodo pozdravili z antibiotiki, a je bila potrebna operacija. To pot se je srečno izteklo. In kaj če se ne bi?

Prepričan sem, da to ni osamljen primer. Pa me zanima, kaj bi na to rekel strateški svet.

Še ena opomba: čudim se javnim nastopom prejšnjih zdravstvenih ministrov. Zakaj niso ukrepali prej, ko so imeli v rokah škarje in platno?

Čudim se, da ima zdravstvena zavarovalnica izgubo. Če več kot 100.000 pacientov ni imelo dostopa do osebnega zdravnika, to pomeni najmanj 100.000 manj obravnav in čisti prihranek. Zavarovalnica bi jim morala denar povrniti. Enako bi morale ravnati dopolnilne zdravstvene zavarovalnice.

To je kratka zgodba o slovenskem zdravstvu, ki bi bila lahko veliko daljša in podrobnejša, a tega si pri nas nihče ne želi. »Tempo sodobnega življenja« od nas terja, da smo kratki, jedrnati, dramatični. Pravzaprav se lahko identificiramo samo s športniki in športnimi uspehi, vsako jutro izvemo, katerega športnika boli roka ali noga, koliko golov ali košev je dal, za bolečino običajnega državljana se zmeni le malokdo.

Sicer pa: kakšno sporočilo nam je poslal nekdanji politični prvokategornik, ki je odšel na operacijo prostate v tujino ...?