Slovenija 1990 in Ukrajina 2024

Vse, kar je nekdanjemu predsedniku ustavnega sodišča in lastniku zasebne Nove univerze dr. Petru Jambreku v Gostujočemu peresu pod zgornjim naslovom (Delo, 20. avgusta, stran 7) v bistvu uspelo »izluščiti« ob mojem prispevku Olimpizem v času vojne (Delo, 12. avgusta, stran 7), je zgolj njegova doslednost pri zavračanju mirovništva. Svoje stališče je potrdil tudi z naslednjim komentarjem: »Kučanova doslednost je fenomenalna: ista mirovna poslanstva je vsiljeval Slovencem leta 1990 in jih enako zapakirana servira Ukrajincem leta 2024.«

Res sem se ob razpadu socialistične Jugoslavije zavzemal za mirno razdružitev in jo skupaj z vodstvom Slovenije ponujal vsem drugim republikam. Res sem se s pomočjo Evropske skupnosti v času agresije jugoslovanske armade vztrajno pogajal o premirjih. In res sem se na Brionih, sklicujoč se tudi na uspehe teritorialne obrambe in milice, zavzemal za končanje vojne. Kljub nekaterim pomislekom v delu slovenske politike je brionski dogovor omogočil konec vojne, vključno s poznejšim umikom enot jugoslovanske armade iz Slovenije in z odprto potjo do mednarodnega priznanja Slovenije. Poleg pravice Slovencev do lastne države je bil eden od mojih ključnih argumentov za priznanje Slovenije v pogovorih s tujimi državniki prav prizadevanje za mir in mirno rešitev jugoslovanske krize. Verjamem, da se je Sloveniji tudi zaradi te politike uspelo izogniti opustošenju in tragedijam, v katere so se zapletle druge republike, in je lahko v mednarodnem prostoru začela pisati svojo zgodbo o uspehu. Ne kot zmagovalka v veliki vojni, pač pa kot zmagovalka v miru.

Vem, kaj je vojna. Ko nam je bila vsiljena, sem se tudi sam opredelil za vojno. Doživel sem jo. Kje je bil takrat prof. dr. Jambrek, na katerem bojišču, v katerih spopadih je sodeloval, ne vem, tudi nisem o tem povpraševal. Res pa sam, tudi kot vrhovni poveljnik, nikakor nisem opustil misli, kako vojno končati in kako potem po mirni poti uresničiti plebiscitarno voljo Slovencev in državljanov Slovenije po lastni državi.

Svojega »mirovnega poslanstva« nisem vsiljeval ne Slovencem in ga tudi zdaj ne vsiljujem nikomur. Še vedno pa sem prepričan, da dokler obstaja še tako majhno in skoraj neopazno okence, ki vodi k zaustavitvi vojne in do miru, ga je treba odpreti, ker je to bolj človeško in odgovorno, kot pa slepiti se z zmagami do zadnjega vojaka. Verjamem, da pri tem lahko sodeluje tudi Slovenija. Ali pa je morda ob teh vprašanjih suverenost odločanja prepuščena zgolj velesilam?

Glede na to, da moje zavzemanje za mir tako zelo moti dr. Jambreka, bi pričakoval, da bo obširneje spregovoril predvsem o svojem zagovarjanju vojne. Da nas bo pomiril s svojo predstavo o tem, kakšna bo ta vojna, kako daleč bomo vanjo vpleteni tudi mi, koliko grobov bo izkopanih, kako bo videti zmaga, kakšne bodo njene posledice in kako bo takrat videti svet. Jambrekove lekcije o bolj ali manj znani večstoletni preteklosti evropskega prostora so pri tem povsem odveč, razmere namreč zahtevajo pogled na prihodnost in kaj si od nje lahko obeta človeštvo. Razen če se zavzema za oportunistično politiko po logiki, bo, kar bo, saj o tem itak odločajo drugi.