Galerija
Voda je zdramila slovenske volivke in volivce
Na velik pomen referenduma kažeta visoka udeležba na predčasnem glasovanju in aktivacija mladine. Ministrstvo za okolje in stroka sta na nasprotnih bregovih.
Za 67,3 odstotka vprašanih je zaščita vode in priobalnih zemljišč zelo pomembna. FOTO: Jure Eržen/Delo
9. 7. 2021 | 06:00
9:41
A+A-
V nedeljo bo v Sloveniji eden najodmevnejših referendumov v zadnjih desetletjih. Navajeni smo, da se v Sloveniji vsako vprašanje spolitizira do onemoglosti in (posledično) nizke volilne udeležbe ne glede na témo, o kateri se odloča, zato je aktivacija javnosti, prednjači predvsem doslej apatična mladina, presenetila vse.
Na volilnih listkih bo vprašanje: »Ali ste za to, da se uveljavi zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o vodah (ZV-1G), ki ga je sprejel državni zbor na seji dne 30. marca 2021?« Medtem ko je stroka enotna, da bo z morebitnimi spremembami ogrožena kakovost površinskih voda, predlagatelj zakona, to je ministrstvo za okolje in prostor, poudarja zvišanje zaščite in varstva vodnih območij. Kdo ima prav in v čem je sporna sprememba 37. člena?
Že izbira dopustniškega datuma za referendum je povzročila razburjenje, pri predčasnem glasovanju se je nato zgodila še vrsta »nerodnosti« – od premikanja uveljavljenih volišč in njihovega združevanja, zaradi česar so nastale dolge vrste, do nedelujočega portala državne uprave ter prepoznega obveščanja stanovalcev domov za ostarele.
Najbrž je tudi to dokaz, da je vprašanje zaščite voda eno najpomembnejših v zadnjih 30 letih. Volilna udeležba na predčasnem glasovanju je bila velika. Po podatkih Državne volilne komisije se ga je v torek in sredo udeležilo 54.456 volivcev oziroma 3,21 odstotka vseh volilnih upravičencev.
Za primerjavo – na referendumu o drugem tiru leta 2017 jih je predčasno glasovalo 0,49 odstotka. Na ministrstvu za okolje so prepričani, da so bili podpisniki referenduma, ki so želeli zaščititi pitno vodo, zavedeni. Trdijo, da je opozicija vprašanje zaščite vode z agitiranjem spolitizirala. Da se je ljudstvo zdramilo, res ne more zanikati nihče.
Za kar 67,3 odstotka vprašanih v Delovi raziskavi, ki jo je opravila Mediana, je zaščita vode in priobalnih zemljišč v Sloveniji zelo pomembna, pomembna se zdi 15,8 odstotka vprašanih, zelo nepomembna pa 12,4 odstotka. O čem bomo odločali v nedeljo na referendumu, ve 67,5 odstotka vprašanih, referendumsko pobudo o spremembah in dopolnitvah zakona o vodah zelo podpira 29,6 odstotka vprašanih, podpira 23,6 odstotka, sploh ne podpira pa 14,6 odstotka.
Minister za okolje in prostor Andrej Vizjak je večkrat zavrnil očitek, da bo novi zakon dopustil privatizacijo vode ali ogrozil pitno vodo. Zakon po njegovih besedah prinaša več sredstev za vzdrževanje vodotokov, prilagajanje na podnebne spremembe, zagotavlja poplavno varnost in zmanjšuje možnost nevarnih posegov v priobalne pasove – določa, torej, strožje pogoje, saj v celoti prepoveduje objekte v zasebni uporabi: »Namen zakona je predvsem razbremenitev in debirokratizacija slovenskih občin, ki bodo odslej lažje urejale vodotoke in priobalna zemljišča ter jih tako namenila za rekreacijo svojih občanov.«
Na ministrstvu so iz novele resda umaknili sporni četrti člen, ki bi pod določenimi strogimi pogoji izjemoma omogočal gradnjo objektov in naprav za proizvodnjo, v katere so vključene nevarne snovi in za katere je treba pridobiti okoljevarstveno soglasje, ter objektov in naprav za odlaganje odpadkov. A za stroko ostaja nesprejemljiva sprememba 37. člena, ki razširja možnost posegov na vodnem in priobalnem zemljišču ter na območju presihajočih jezer.
Na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani so opozorili, da bo s tem več možnosti za gradnjo objektov na zemljiščih, ki imajo pomembno ekosistemsko vlogo, varujejo pred poplavami, so pomembna pri čiščenju vode, napajanju vodonosnikov in so habitat za številne rastlinske in živalske vrste. »Hkrati tovrstni posegi prekinjajo povezave v naravi (snovni tokovi, migracijske poti), onemogočajo prost dostop do vode in redno vzdrževanje ter tako zmanjšujejo ekosistemske storitve, od katerih smo vsi odvisni,« so še povedali.
Pomena čiste pitne vode in nedotakljivosti priobalnih območij se vsaj na papirju zavedajo vsi. Zadnjo besedo pri tem, ali bosta uslišani znanost in stroka ali politika, pa bo v nedeljo imelo ljudstvo.
Na volilnih listkih bo vprašanje: »Ali ste za to, da se uveljavi zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o vodah (ZV-1G), ki ga je sprejel državni zbor na seji dne 30. marca 2021?« Medtem ko je stroka enotna, da bo z morebitnimi spremembami ogrožena kakovost površinskih voda, predlagatelj zakona, to je ministrstvo za okolje in prostor, poudarja zvišanje zaščite in varstva vodnih območij. Kdo ima prav in v čem je sporna sprememba 37. člena?
Že izbira dopustniškega datuma za referendum je povzročila razburjenje, pri predčasnem glasovanju se je nato zgodila še vrsta »nerodnosti« – od premikanja uveljavljenih volišč in njihovega združevanja, zaradi česar so nastale dolge vrste, do nedelujočega portala državne uprave ter prepoznega obveščanja stanovalcev domov za ostarele.
Najbrž je tudi to dokaz, da je vprašanje zaščite voda eno najpomembnejših v zadnjih 30 letih. Volilna udeležba na predčasnem glasovanju je bila velika. Po podatkih Državne volilne komisije se ga je v torek in sredo udeležilo 54.456 volivcev oziroma 3,21 odstotka vseh volilnih upravičencev.
Za primerjavo – na referendumu o drugem tiru leta 2017 jih je predčasno glasovalo 0,49 odstotka. Na ministrstvu za okolje so prepričani, da so bili podpisniki referenduma, ki so želeli zaščititi pitno vodo, zavedeni. Trdijo, da je opozicija vprašanje zaščite vode z agitiranjem spolitizirala. Da se je ljudstvo zdramilo, res ne more zanikati nihče.
Večini je tema o vodi zelo pomembna. Infografika: Delo
Za kar 67,3 odstotka vprašanih v Delovi raziskavi, ki jo je opravila Mediana, je zaščita vode in priobalnih zemljišč v Sloveniji zelo pomembna, pomembna se zdi 15,8 odstotka vprašanih, zelo nepomembna pa 12,4 odstotka. O čem bomo odločali v nedeljo na referendumu, ve 67,5 odstotka vprašanih, referendumsko pobudo o spremembah in dopolnitvah zakona o vodah zelo podpira 29,6 odstotka vprašanih, podpira 23,6 odstotka, sploh ne podpira pa 14,6 odstotka.
Pri vprašanju zaščite slovenskih voda se je ljudstvo, kot kažejo podatki predčasnega glasovanja, zdramilo. FOTO: Blaž Samec/Delo
Vprašanje razdelilo politiko, stroka enotna
Minister za okolje in prostor Andrej Vizjak je večkrat zavrnil očitek, da bo novi zakon dopustil privatizacijo vode ali ogrozil pitno vodo. Zakon po njegovih besedah prinaša več sredstev za vzdrževanje vodotokov, prilagajanje na podnebne spremembe, zagotavlja poplavno varnost in zmanjšuje možnost nevarnih posegov v priobalne pasove – določa, torej, strožje pogoje, saj v celoti prepoveduje objekte v zasebni uporabi: »Namen zakona je predvsem razbremenitev in debirokratizacija slovenskih občin, ki bodo odslej lažje urejale vodotoke in priobalna zemljišča ter jih tako namenila za rekreacijo svojih občanov.«
Na ministrstvu so iz novele resda umaknili sporni četrti člen, ki bi pod določenimi strogimi pogoji izjemoma omogočal gradnjo objektov in naprav za proizvodnjo, v katere so vključene nevarne snovi in za katere je treba pridobiti okoljevarstveno soglasje, ter objektov in naprav za odlaganje odpadkov. A za stroko ostaja nesprejemljiva sprememba 37. člena, ki razširja možnost posegov na vodnem in priobalnem zemljišču ter na območju presihajočih jezer.
Na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani so opozorili, da bo s tem več možnosti za gradnjo objektov na zemljiščih, ki imajo pomembno ekosistemsko vlogo, varujejo pred poplavami, so pomembna pri čiščenju vode, napajanju vodonosnikov in so habitat za številne rastlinske in živalske vrste. »Hkrati tovrstni posegi prekinjajo povezave v naravi (snovni tokovi, migracijske poti), onemogočajo prost dostop do vode in redno vzdrževanje ter tako zmanjšujejo ekosistemske storitve, od katerih smo vsi odvisni,« so še povedali.
Pomena čiste pitne vode in nedotakljivosti priobalnih območij se vsaj na papirju zavedajo vsi. Zadnjo besedo pri tem, ali bosta uslišani znanost in stroka ali politika, pa bo v nedeljo imelo ljudstvo.
Večina ve, o čem se bo odločalo na referendumu. Infografika: Delo
Večina zelo podpira referendumsko pobudo. Infografika: Delo
Odzivi stroke na spremembe v zakonu o vodah
Maja Ravnikar, direktorica Nacionalnega inštituta za biologijo. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Maja Ravnikar, direktorica Nacionalnega inštituta za biologijo
Zavedati se moramo, da brez vode ni življenja, zato je nujno, da čim bolj ohranjamo in varujemo samočistilne mehanizme, ki jih je med evolucijo razvila narava, kar vključuje tudi ohranjanje in varovanje priobalnih ter vodnih zemljišč v čim bolj nedotaknjenem stanju. Tako bomo ohranili naše vode čiste, varovali biodiverziteto in še privarčevali, saj je vsako tehnološko reševanje okoljskih problemov precej dražje kot preventiva oziroma če prepustimo naravi, da sama opravi delo za nas. V Sloveniji je kar 51 odstotkov vodnih teles v zmernem, slabem ali zelo slabem ekološkem stanju, slovensko morsko obrežje je večinoma že močno spremenjeno, v naravnem stanju ga premoremo le še približno 15 odstotkov, zato moramo nujno uporabiti previdnostni princip in nikakor ne moremo odpirati možnosti za povečevanje pritiska na vodni in obvodni prostor.
Zavedati se moramo, da brez vode ni življenja, zato je nujno, da čim bolj ohranjamo in varujemo samočistilne mehanizme, ki jih je med evolucijo razvila narava, kar vključuje tudi ohranjanje in varovanje priobalnih ter vodnih zemljišč v čim bolj nedotaknjenem stanju. Tako bomo ohranili naše vode čiste, varovali biodiverziteto in še privarčevali, saj je vsako tehnološko reševanje okoljskih problemov precej dražje kot preventiva oziroma če prepustimo naravi, da sama opravi delo za nas. V Sloveniji je kar 51 odstotkov vodnih teles v zmernem, slabem ali zelo slabem ekološkem stanju, slovensko morsko obrežje je večinoma že močno spremenjeno, v naravnem stanju ga premoremo le še približno 15 odstotkov, zato moramo nujno uporabiti previdnostni princip in nikakor ne moremo odpirati možnosti za povečevanje pritiska na vodni in obvodni prostor.
Barbara Čenčur Curk, profesorica na Naravoslovno tehniški fakulteti in predsednica GWP Slovenija
Zdaj so posegi na vodna in priobalna zemljišča prepovedani, izjemoma so možni z zožanjem priobalnega zemljišča na obstoječih stavbnih zemljiščih v obstoječih naseljih. Novela zakona ukinja to omejitev, kar pomeni, da so po novem posegi možni tudi v naravi, ob celotnem vodotoku. Z gradnjo na vodnem zemljišču kršimo evropsko okvirno vodno direktivo. S predlaganimi spremembami in v korist zlasti zasebnega kapitala se bo začela uveljavljati praksa omejevanja splošne rabe in dostopa do vode kot javne dobrine. Novela zakona o vodah tudi zmanjšuje transparentnost postopkov izdajanja dovoljenj, saj se odločanje prenaša daleč od oči javnosti na upravno enoto, ki podeljuje gradbeno dovoljenje, ter na Direkcijo za vode, ki je organ znotraj ministrstva za okolje in izdaja vodno soglasje. Sredstva za vzdrževanje vodotokov morajo biti zagotovljena iz proračuna; vsakoletno krčenje te proračunske postavke je nesprejemljivo in je odgovornost vseh ministrov za okolje.
Zdaj so posegi na vodna in priobalna zemljišča prepovedani, izjemoma so možni z zožanjem priobalnega zemljišča na obstoječih stavbnih zemljiščih v obstoječih naseljih. Novela zakona ukinja to omejitev, kar pomeni, da so po novem posegi možni tudi v naravi, ob celotnem vodotoku. Z gradnjo na vodnem zemljišču kršimo evropsko okvirno vodno direktivo. S predlaganimi spremembami in v korist zlasti zasebnega kapitala se bo začela uveljavljati praksa omejevanja splošne rabe in dostopa do vode kot javne dobrine. Novela zakona o vodah tudi zmanjšuje transparentnost postopkov izdajanja dovoljenj, saj se odločanje prenaša daleč od oči javnosti na upravno enoto, ki podeljuje gradbeno dovoljenje, ter na Direkcijo za vode, ki je organ znotraj ministrstva za okolje in izdaja vodno soglasje. Sredstva za vzdrževanje vodotokov morajo biti zagotovljena iz proračuna; vsakoletno krčenje te proračunske postavke je nesprejemljivo in je odgovornost vseh ministrov za okolje.
Jože Bavcon, direktor Botaničnega vrta. FOTO: Uroš Hočevar/Delo
Jože Bavcon, direktor Botaničnega vrta UL
Vodni viri bi morali biti pri nas zaščiteni. Če damo vodo v zasebne roke, smo že izgubili. Izvire bi morali varovati, kot so jih nekoč. Ne ščitimo jih dovolj, dogajanje v zadnjem času je pokazatelj tega. Pozabili smo, da so bila vodna korita v preteklosti vedno skupni vir, zdaj niso več. Za nazaj popravljati stanje ni mogoče, graditi ali približevati se vodam pa se zato ne bi smeli.
Vodni viri bi morali biti pri nas zaščiteni. Če damo vodo v zasebne roke, smo že izgubili. Izvire bi morali varovati, kot so jih nekoč. Ne ščitimo jih dovolj, dogajanje v zadnjem času je pokazatelj tega. Pozabili smo, da so bila vodna korita v preteklosti vedno skupni vir, zdaj niso več. Za nazaj popravljati stanje ni mogoče, graditi ali približevati se vodam pa se zato ne bi smeli.
Brina Sotenšek, biologinja. FOTO: Osebni arhiv
Brina Sotenšek, biologinja in strokovnjakinja za ribe
Ohranjanje naravnih vodnih in priobalnih zemljišč je pomembno z vidika večje poplavne varnosti in čistejše vode ter z vidika normalnega funkcioniranja ekosistemov in ohranjanja biodiverzitete. Naravni priobalni pasovi z drevjem in grmovjem, ki predelujejo in absorbirajo snovi iz okolice, varujejo vode pred škodljivimi snovmi in prekomernim vnosom hranil. Tudi padavinska voda se tam kemijsko očisti, preden vstopi v reko ali podzemlje. Hkrati obrežna vegetacija ščiti vodo pred pregrevanjem in daje zavetje vodnim živalim. Zato je zelo pomembno, da ta pas ohranjamo in ga ne obremenjujemo z nepotrebnimi posegi. Ta območja prispevajo tudi k poplavni varnosti. Obvodni prostor mora biti rezerviran za razlivanje visokih voda. Če obvodna območja pozidamo, bodo poplave toliko intenzivnejše.
Po drugi strani bi pozidava tako blizu vode pomenila tudi, da bodo potrebni novi protipoplavni ukrepi, da te gradnje zaščitimo. To (poleg samih gradenj) pomeni uničevanje naravnih življenjskih prostorov in dodatne nepotrebne posege v ekosisteme, ki so že med najbolj ogroženimi v globalnem smislu. Ohranjanje prostotekočih nereguliranih rek nam narekujejo tudi usmeritve evropskega Zelenega dogovora. Prosto tekoča reka, ki ima povrhu še zadosti prostora v zalednem priobalnem pasu, ima veliko več samočistilnih sposobnosti, kar pozitivno vpliva na kakovost površinskih in podzemnih voda. Reki moramo pustiti tekoče dele, brzice, ki vodo prezračijo, in prodišča, v katerih prebivajo drobni rakci in mikroorganizmi, ki čistijo vodo. Če jezera in vodotoke pozidamo in umetno reguliramo, se njihova naravna funkcija izgubi, s tem pa izgubimo tudi vse tiste koristi, ki jih od voda lahko imamo.
Poleg 37. člena je v novem zakonu problematičen tudi spremenjeni 162. člen, ki dodatno spodbuja financiranje vzdrževanja vodotokov in s tem finančno obremenjuje sklad za vode. Ta je namenjen financiranju drugih pomembnih projektov, med katerimi je tudi odkupovanje obvodnih zemljišč. Večje spodbujanje slednjega bi v nasprotju z vzdrževanjem vodotokov prispevalo ne le k izboljševanju poplavne varnosti, ampak tudi k boljšemu ekološkemu stanju voda, saj bi dali tem več prostora.
Ohranjanje naravnih vodnih in priobalnih zemljišč je pomembno z vidika večje poplavne varnosti in čistejše vode ter z vidika normalnega funkcioniranja ekosistemov in ohranjanja biodiverzitete. Naravni priobalni pasovi z drevjem in grmovjem, ki predelujejo in absorbirajo snovi iz okolice, varujejo vode pred škodljivimi snovmi in prekomernim vnosom hranil. Tudi padavinska voda se tam kemijsko očisti, preden vstopi v reko ali podzemlje. Hkrati obrežna vegetacija ščiti vodo pred pregrevanjem in daje zavetje vodnim živalim. Zato je zelo pomembno, da ta pas ohranjamo in ga ne obremenjujemo z nepotrebnimi posegi. Ta območja prispevajo tudi k poplavni varnosti. Obvodni prostor mora biti rezerviran za razlivanje visokih voda. Če obvodna območja pozidamo, bodo poplave toliko intenzivnejše.
Po drugi strani bi pozidava tako blizu vode pomenila tudi, da bodo potrebni novi protipoplavni ukrepi, da te gradnje zaščitimo. To (poleg samih gradenj) pomeni uničevanje naravnih življenjskih prostorov in dodatne nepotrebne posege v ekosisteme, ki so že med najbolj ogroženimi v globalnem smislu. Ohranjanje prostotekočih nereguliranih rek nam narekujejo tudi usmeritve evropskega Zelenega dogovora. Prosto tekoča reka, ki ima povrhu še zadosti prostora v zalednem priobalnem pasu, ima veliko več samočistilnih sposobnosti, kar pozitivno vpliva na kakovost površinskih in podzemnih voda. Reki moramo pustiti tekoče dele, brzice, ki vodo prezračijo, in prodišča, v katerih prebivajo drobni rakci in mikroorganizmi, ki čistijo vodo. Če jezera in vodotoke pozidamo in umetno reguliramo, se njihova naravna funkcija izgubi, s tem pa izgubimo tudi vse tiste koristi, ki jih od voda lahko imamo.
Poleg 37. člena je v novem zakonu problematičen tudi spremenjeni 162. člen, ki dodatno spodbuja financiranje vzdrževanja vodotokov in s tem finančno obremenjuje sklad za vode. Ta je namenjen financiranju drugih pomembnih projektov, med katerimi je tudi odkupovanje obvodnih zemljišč. Večje spodbujanje slednjega bi v nasprotju z vzdrževanjem vodotokov prispevalo ne le k izboljševanju poplavne varnosti, ampak tudi k boljšemu ekološkemu stanju voda, saj bi dali tem več prostora.
Sorodni članki
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Predstavitvene vsebine
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji