Sedi mirno in roke na hrbet!

Generacije, ki so šolo obiskovale v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, se verjetno še spominjajo, kako smo v razredu morali sedeti mirno in dati roke na hrbet. Učili so nas poslušnosti in ta je bila povezana z mirovanjem.

Z omejevanjem gibanja je covidska uravnilovka hudo zalomastila po težko prigarani zavesti, da je izdatno gibanje temelj zdravja. Gibanje kot del zdravega življenjskega stila postavljajo na prvo mesto vsi preventivni programi proti kroničnim nenalezljivim boleznim (KNB), ki terjajo največjo smrtnost na svetu.

Če so v prvi polovici dvajsetega stoletja ljudje trpeli lakoto, kar je prignalo do velikih sprememb družbenih sistemov, se je po drugi svetovni vojni začelo obdobje prehranskega obilja razvitega dela človeštva. Kot bi se hoteli najesti še za nazaj, za tista leta hude lakote pred vojno, med vojno in po njej, so se ljudje brez strahu za svoje zdravje predajali veselju nad hrano. Začele so širiti kronične nenalezljive bolezni, večinoma povezane z debelostjo.

Nacionalni zdravstveni sistemi so začeli poudarjati preventivo, našla so se sredstva za socialni marketing, KNB se sicer še vedno širijo, vendar zdaj vsaj vemo, zakaj: telo nam daje znak, da ima dovolj.

Preventiva je poceni in zelo učinkovita. Zdravi, ne preobilni prehrani ob bok moramo samo (!) postaviti hojo, smučanje, plavanje, kolesarjenje, pa naj na vrhu tega seznama v Sloveniji, seveda, kraljuje Planica s smučarskimi skoki in poleti. A to je že vrhunski šport, ostanimo pri rekreaciji ali pa vsaj tridesetminutnemu sprehodu na dan, kar je že zelo konkreten prispevek k ohranitvi zdravja. Skratka, gibajmo se, za božjo voljo, že aktivnejši polurni sprehod na dan drži zdravnika stran!

Ko so nam lansko pomlad prepovedali prosto gibanje in so čez noč opusteli parki, zelenice in igrišča med bloki, smo se vprašali, ali niso ukrepi, ki omejujejo naše gibanje na notranje prostore in balkon, nesorazmerni in zdravstveno škodljivi? Pa še pomagali niso, saj se je epidemija covida najhuje širila ravno med tistimi, ki se zaradi različnih okoliščin najmanj gibljejo: med sedečimi, ležečimi, opešanimi, bolnimi in prikovanimi na svoje postelje v domovih za starejše.

V zavodu Diabetes, kjer vodimo kampanjo za omejevanje diabetesa Bodi odličnjak!, smo začeli opozarjati, kako pomemben je izdaten vsakodnevni odmerek gibanja na prostem za vsakogar in še posebej za sladkornega bolnika. Takojšen učinek polurnega sprehoda se pokaže v znižanju krvnega sladkorja po obroku, dolgoročno pa na ta način bolnik preprečuje hude diabetične zaplete. Kako usodna je povezava diabetesa s srčnim infarktom, je pokazala velika mednarodna študija EuroAspire, v kateri je sodeloval tudi ljubljanski klinični center – vsak drugi bolnik s srčnim infarktom je imel nediagnosticirani diabetes.

Največji skupini kronično bolnih ljudi – 200.000 je ljudi z diabetesom v Sloveniji – so ukrepi z omejevanjem gibanja spodmaknili terapevtsko osnovo zdravljenja, kar se je nemudoma odrazilo v zviševanju telesne teže in krvnega sladkorja. Samo ugibamo lahko, koliko več diabetičnih zapletov in prezgodnjih smrti bo zaradi tega.

Neverjetni potencial gibanja razloži doc. dr. Lidija Križančič Bombek z Inštituta za fiziologijo mariborske medicinske fakultete kot neinzulinski prevzem glukoze, do katerega pride s telesno aktivnostjo. Sto let po odkritju inzulina, hormona, ki pomaga krvnemu sladkorju v celice, smo izvedeli, da obstaja tudi drug, »neinzulinski privzem«, ki se dogaja samo med gibanjem. Strokovna razlaga zapletenih fizioloških mehanizmov, po katerih se naše celice zmorejo oskrbeti z energijo tudi brez dodajanja inzulina, še enkrat in spet razkriva, kako fantastičen evolucijski dosežek je človeško telo. Obstaja samo en majhen problem: človek se mora dovolj in redno gibati.

Razgibanih 10.000 korakov na dan je dostopen način ohranjanja zdravja, ki ga lahko svojemu telesu privošči vsak. Zato se moramo, če naj preživetje kaj šteje, za vse večne čase upreti ideji, da je mirovanje za naše zdravje najboljše. Takšni ukrepi so v nasprotju z znanostjo ter izjemno škodljivi, ob naši trenutni oblasti pa tudi v funkciji obvladovanja prestrašenih ljudi.

»Smo namreč v dobi totalitarne države, ki posamezniku ne dopusti nikakršne svobode, dobi, v kateri bo svoboda misli sprva smrtni greh, nato pa brezsmiseln abstraktni pojem.« Te stavke je zapisal George Orwell pred osemdesetimi leti, in ko jih beremo danes v zbirki esejev Svoboda ali suženjstvo?, se zdi, kot da ni vmes minil cel vek. Kaj pa je prepoved gibanja drugega kot odvzem svobode?

*Darja Lovšin, univ. dipl. pol., je ustanoviteljica zavoda Diabetes in vodja nacionalne kampanje Bodi odličnjak!