Še veš, tujec, svoj dolg

Slovenci smo miroljuben narod. Zgodovina ne pozna primera, da bi se mi Slovenci odpravili na pohod čez mejo osvajat tuje dežele. Nasprotno pa so tujci precej pogosto prihajali v naše kraje, lačni naše zemlje, kot je nekoč zapisal naš pesnik Simon Gregorčič. Bili so veliki in močni narodi. Mi pa majhna, a sončna deželica – prekrasen kos tega sveta.

Pred dvema tisočletjema smo imeli tu v gosteh Rimljane. Kakšno korist ali škodo smo imeli od njih, ne vem, ker nisem profesionalni zgodovinar. Ne poznam niti posebnih poročil o tem, da bi bili Rimljani nad nami zelo nasilni. Dobro tisočletje pozneje pa so se pojavili Turki s svojimi vpadi. Predvsem takrat, ko so imeli doma slabo letino. Pobijali so ljudi, kradli žito in živino ter dekleta za njihove hareme in otroke, ki so jih vzgajali za janičarje. Kakor je rekel Gregorčič: »Utopijo se naj na dnu razpenjenih valov.« Mislim, da se je kaj takega zgodilo enkrat samkrat, ob koncu petnajstega stoletja, tam pri Sisku. Najbolj težko breme teh vpadov so morali prenašati naši vrli Dolenjci. Poleg Turkov pa so jih tlačile še cerkvena in posvetna gospoda in naravne nesreče.

Ko sedaj v našem času turški predsednik obišče našo deželo, ga sprejmemo z vsem, kar spada v državni protokol. Vendar bi ga moral nekdo vprašati, ali je prinesel s seboj nekaj deset milijard evrov vojne odškodnine za vsa njihova dejanja v preteklosti. O tem nisem slišal nič. Ali je vse to pozabljeno? Kasneje smo imeli nad seboj avstro-ogrsko cesarstvo, ki nas je vsaj rešilo lakote z uvedbo krompirja in ustanovitvijo osnovnega šolstva.

Škoda, da vladarica Marija Terezija ni živela dlje. Nekaj pa je k dobrobiti dežele prispeval njen sin Jožef drugi, ki je ukinil samostane in s tem nekoliko zmanjšal breme, ki ga je država imela s tovrstnimi lenuhi. Vso zgodbo je v začetku devetnajstega stoletja prekinil Napoleon, ki je dovolil Slovencem, da so lahko govorili svoj jezik, kar pa je dodatno razjezilo Avstrijce, ko so se vrnili. Vmes pa smo morali plačevati milijonske reparacije Francozom za zahvalo, da so prišli k nam zganjat nekakšno zasmojeno revolucijo.



Nekaj težav smo imeli z Bachovim absolutizmom, a nam je cesar Franc Jožef vsaj postavil železniško povezavo med Dunajem in Trstom.

Potem se je zgodila velika vojna, ki je že razdelila Slovence, saj so se nekateri borili pod avstrijsko, drugi pa pod italijansko zastavo. Ko se je morija končno končala, so Primorce začeli tlačiti fašisti, ostali pa smo nekako zlezli v kraljevino Jugoslavijo, ki je z nekim krajšim predahom trajala sedemdeset let. Škoda je, da se nismo uspeli sporazumeti o tem, kdo se bori za resnično svobodo Slovencev. In tako je prišlo najprej do preganjanja komunistov, ki pa so se po vojni kruto maščevali nad tistimi, ki jih niso hvalili ali pa so bežali pred njimi v tujino. Tam pa se je pokazalo »demokratično« srce Angležev, ki so te ljudi, ki so že tako bili obupani zaradi dolgoletne vojne, vrnili nazaj k zmagovalcem, ki niso poznali milosti. In spet se je narod razdelil, kar traja še danes.

O zadnjih petintridesetih letih vladanja zveze komunistov pa si ljudje lahko mislimo, kar si hočemo. Ker sem rojen sedem let po koncu druge svetovne vojne, vem, da smo vsi lahko hodili v šole, pa čeprav nismo imeli staršev na vodilnih položajih. Prav tako so ljudje imeli službe in relativno dobre pokojnine. Seveda bi nasprotniki lahko našteli vsaj še enkrat toliko razlogov za to, kako nam je bilo hudo. Ne vem, kaj bi rekel, meni je bilo dobro takrat in mi je dobro tudi sedaj.

Potem smo dobili samostojno državo in demokratično ureditev. O demokraciji pa je že Platon zapisal, da v njej še živali postanejo predrzne. Včasih se le nasmehnem, ko nekateri trdijo, da je bilo v času Jugoslavije vse brezpravno. Rad bi jim rekel, naj vrnejo vse diplome, stanovanja in hiše, ki so jih zgradili, ter pokojnine, saj so jih prislužili v brezpravni državi. In tu se demokracija konča. Ko je leta 1980 v Ljubljani umrl Josip Broz Tito, je na njegov pogreb prišlo več kot sto dvajset državnikov in dostojanstvenikov. Pa še vedno se najdejo ljudje, ki pravijo, da je bil zločinec. Ali smo ljudje res tako zaslepljeni, da tega ne prepoznamo skupaj z vso svetovno javnostjo?



Pa še nekaj nam je prinesla demokracija. Če bi pred petdesetimi leti pred glavno pošto v Ljubljani začel kričati »Dol s Kardeljem in s Titom!«, bi kmalu prišla marica in potem bi sledilo, ne vem kaj. Če pa bi danes šel kdo pred isto pošto in kričal »Dol s Pahorjem in dol z Janšo!«, bi ljudje le skomigali z rameni in si mislili, le od kod pa je ta ušel. Poznam ljudi, ki so navdušeni, ker se danes lahko govori resnico. Katera pa je prava resnica in kaj imamo od nje in ali kaj bolje živimo zaradi nje? Ali se res ne moremo pomiriti med seboj? Vnuki partizanov in domobrancev so se že zdavnaj spravili med sabo, če hočete, tudi v postelji, mi pa še vedno dvigujemo prah o tej temi.

Veste, da sem prav iz srca vesel, da moja otroka sploh ne vesta, kdo sta bila Kardelj in Kidrič, še manj pa, kdo sta bila Leon Rupnik in škof Gregorij Rožman. Njiju samo zanima, ali se bosta lahko dokopali do audija ali kakšnega roverja in kako bi se prebili do boljše plače, kajti njiju zanima samo ugodje za razliko od nas, ki sta nas zanimali svoboda in osamosvojitev od staršev. Naše starše pa so zanimali nov televizor ali pa stoenka, tudi boljša stanovanja ter kam bodo šli na dopust. Mojo babico po materi pa, kako bo nasitila svojih osem otrok.