Saj nič ne zaleže, nam pa vsaj odleže

Na sedanje razmere v svetu in pri nas se ljudje zelo različno odzivamo. Eni v upanju za spoštljive in sporazumne rešitve, drugi s prošnjami za božjo pomoč, nekateri tudi s korupcijo in nasiljem vseh vrst.

Na vsem svetu je kar 55 vojn, v katerih se vse ruši, mori predvsem nedolžne ljudi. Obveščajo nas predvsem o milijardah vrednem orožju, ki prinaša izjemne dobičke predvsem eni državi, ki ima tudi največ nuklearnega, kemičnega in biološkega orožja na svetu. Pod njihovo »komando« je tudi vojaška zveza Nato, ki je samo lani vložila v orožje več kot tisoč milijard dolarjev. Ob tem pa že vsak enajsti človek na našem planetu strada, milijoni nimajo dostopa niti do pitne vode. Tako je predvsem v Afriki in ponekod v Aziji, kjer jih nevzdržne razmere prisilijo na tvegano pot, pri čemer upajo na pomoč v evropskih državah.

Ostanimo pri tegobah v naši državi. Pri nas je kar 15 odstotkov zaposlenih z minimalno plačo, v Belgiji pa samo en odstotek, čeprav sta obe državi v evropski skupnosti. Tudi vera peša, ker nobena molitev več ne zaleže, zato ljudje v stiskah in v nočeh brez spanja pošiljajo svoje gospodarje k hudiču. Kultura sicer plemeniti razumne ljudi, zato so med njimi tudi taki, ki v pismih bralcev sporočajo svoje ugotovitve in predloge za potrebne spremembe v zdravstvu, sodstvu, o nasilju v šolah in družinah ... Celo bolniki vseh vrst in z različnimi stopnjami ogroženosti so postali agresivni do zdravnikov in drugega osebja v zdravstvu. Moj stari prijatelj mi je zaupal svoje slabe izkušnje v zobozdravstvu. Po brušenju škrbin in starih plomb je ostal brez vrste zob, zato bi bila za zaključek tega zdravljenja potrebna še vložek ali proteza. Zobozdravnik pa mu je svetoval, naj počaka na novo zobozdravnico, ki bo začela delati čez mesec dni, vendar pri njej še ne bo čakalnih vrst. Pri dosedanjem zobozdravniku pa je čakalna doba pet let. Ta moj prijatelj je mislil, da je to neslana šala, vendar mu je na vprašanje zobozdravnik resno in ponovno odgovoril, da bo resnično prišel na vrsto čez pet let, če ne bo takrat že prepozno, ker je bolj krhkega zdravja. Moja prazna tolažba s povabilom na pijačo ga je tako razbesnela, da je bil to konec našega prijateljstva.

Po uradnih podatkih pri nas že 156.876 bolnikov na izbrane zdravstvene storitve čaka nedopustno dolgo. Po novem pravilniku so dopustni čas čakanja s 14 dni podaljšali na 30 dni. Ob tem pa zdravniki v združbi Fides stavkajo že več kot pol leta, vendar jih oblast nikakor ne premakne, da bi opravljali svoje poslanstvo. Nekaterim bolnikom prej ali slej prekipi in postanejo nasilni do zdravstvenega osebja, potem se znašajo še drugod, tudi v svoji družini.

Vsi taki primeri so »na čakanju«, da jih reši naša oblast, saj smo jo izvolili v upanju, da bo izpolnila svoje bogate predvolilne obljube. Po dveh letih njene vladavine ugotavljamo, da pri naših vladarjih ne zaležejo ne mile prošnje ne medsebojno nasilje. Nam pa vendar odleže, če nismo tiho in smo jeznoriti.