S korupcijskimi tveganji obremenjeni postopek se mora razveljaviti

V članku Vnovič vroče pri izboru sodnikov v Luksemburgu glede imenovanja sodnikov Splošnega sodišča EU in korupcijskih tveganj glede postopka pri Sodnem svetu je dr. Erik Kerševan, predsednik Sodnega sveta, izjavil: »Od tistih, ki niso bili posebej podprti, pa bi bilo pričakovati ravnanje, ki ustreza dostojanstvu funkcije, za katero se potegujejo.«

Njegovo izjavo je razumeti, da se kandidati, ki menijo, da ima postopek elemente korupcijskih tveganj, s svojim opozarjanjem na nepravilnosti postavljajo v nedostojanstveni položaj. Dostojanstvo pa je tisto, za kar se kandidata, ki sva sprožila postopek pri KPK (dr. Sever in jaz), zavzemava: za dostojanstvo te funkcije, za nekoruptivnost, proti vplivanju zunanjih deležnikov, za postopke, ki temeljijo na jasnih objektivnih merilih po kriteriju »zmage vsebinsko najboljše kandidatke/kandidata«.

V članku z naslovom Vnovič vroče pri izboru sodnikov v Luksemburgu niso mogle biti razvidne vse nepravilnosti v postopku pred Sodnim svetom, ki so privedle do postopka pred KPK in Ustavnim sodiščem. Ponovno jih lahko le poskušam podati: vpletanje sodnika Sodišča EU dr. Ilešiča z dopisom predsedniku republike in predsedniku Sodnega sveta, obiski predsednika Sodnega sveta v Luksemburgu (ob vprašanju namena, časovne komponente in kritja stroškov), uničevanje zapisnikov Sodnega sveta na dan zahtevanega vpogleda, nenavadni razgovori s kandidati pri Sodnem svetu (brez tehtnega vsebinskega preverjanja), nepojasnitev meril in netočkovanje kandidatov, združitev dveh ločenih razpisov v enega brez obrazložitve, naknadno popravljanje sklepov Sodnega sveta, ne da bi to takoj sporočili predsedniku republike, odrekanje pravnih sredstev (trdi se, da ima Sodni svet popolno diskrecijo) itd.



Predsednik Sodnega sveta je navedel, da so kandidati imeli možnost zahteve po izločitvi članov Sodnega sveta, pri tem pa prezre, da niso bili v času razgovorov seznanjeni s stiki s sodnikom Sodišča EU dr. Ilešičem. Zadnji s predmetnim postopkom ne bi smel imeti nič z vidika sodniške etike ter celo z vidika nevarnosti okužbe arbitražnega postopka – objektivni videz nepristranskosti. V svojem dopisu, o katerem navaja, naj ostaja zaupen, namreč tudi omenja kot sodnik arbitražo, nacionalne interese in nevarnost izločitve ter je izkazano, da je imel stike z najvišjimi predstavniki ene od strani v postopku. Kandidati so za njegov dopis izvedeli iz medijev. Vpogleda v dopis dr. llešiča Sodni svet ni omogočil. Predsednik republike, na katerega je bil dopis prav tako naslovljen, pa ga je dovolil, a po izvedenih razgovorih pri Sodnem svetu. To pismo je zdaj objavljeno v medijih. Iz njega izhaja vpletanje v postopek in se z njim tudi kandidata v razpisu, zaposlenega na Sodišču EU, brez dokazov obtožuje za neuspeh v prvem razpisu.

Hkrati predsednik Sodnega sveta zanika, da Sodni svet nima vnaprej danih objektivnih kriterijev, a hkrati prizna, da ni točkovanja. Ne pove pa, kako so kandidate razvrstili. Zaradi nenavadnih razgovorov s kandidati pri Sodnem svetu sem zahteval vpogled v prepis posnetkov razgovorov. Pri nekaterih kandidatih so potekali razgovori o tem, ali poznajo novinarje, ki so kritično pisali o postopku, predsednik Sodnega sveta pa je navajal, da je pod pritiski. To je bilo posneto, a posnetkov/prepisa nisem dobil, saj so se na dan, ko sem jih zahteval, po nalogu predsednika Sodnega sveta uničili.
Prav Sodni svet kot najvišji strokovni organ kadrovanja v sodstvu bi moral spoštovati strokovnost v kadrovanju in to izražati s transparentnostjo. Prav tako bi moral spoštovati pravico do pravnega sredstva. Drža »popolne nedotakljivosti« ni v čast Sodnemu svetu in ne koristi neodvisnosti sodstva.

Menim, da se mora s korupcijskimi tveganji obremenjeni postopek razveljaviti (in za dosego tega bom uporabil vsa pravna sredstva). A se sam, če uspem, ne bom ponovno prijavil, ker mi ne gre za položaj, ampak za princip. Vsakršno nadaljevanje tega postopka pomeni nadaljevanje, pomoč in/ali prikrivanje korupcijskih tveganj ter ogroža mednarodni ugled Slovenije.

Predsednik Sodnega sveta bi moral odstopiti, predsednik republike pa postopek razveljaviti. To bi bilo dostojanstveno in primerno, sicer bodo v postopkih imenovanja mednarodnih sodnikov zmeraj enaki problemi po principu začaranega kroga.