Kaj pomeni revščina, če seveda govorimo o materialni situaciji.

Moji starši so prihajali iz popolnoma drugačnih situacij. Mati je imela kup sestra in bratov, skupaj s starši jih je bilo deset. Oče je delal v ceglarni in doma so imeli nekaj kur, kozo in nekaj vrta. Mati mi je pripovedovala, da so bili večkrat lačni kot siti, otrokom je dajala še svojo hrano. Najbrž je tudi zaradi tega zbolela in niti ne preveč stara umrla. Mlajša dekleta so morala že zgodaj od hiše služit, starejša pa so odšle v Egipt. Oče je prihajal iz bogate vaške družine. Doma so bili štirje bratje in sestra. Imeli so velik hlev za vole in krave, redili so prašiče in imeli ogromno gozdov. Največ pa so k hiši prinesli sinovi, ki so vozili v Trst prodajat kmetijske pridelke, svoje in tudi od drugih vaščanov, ki niso imeli toliko vprege ali sinov.

Ko sta moja mama in oče začela živeti skupaj, je bil oče vdovec s dvoletno hčerko iz prvega zakona. Mala Milena je kmalu umrla zaradi meningitisa. Slučaj je bil tak, da so istega dne meni odstranili desno oko zaradi retinoblastoma, ki je bil takrat smrtno nevaren. Živeli smo v kletnem najemniškem stanovanju, ki je zajemalo kuhinjo, sobo, stranišče, ter pralnico in klet, kjer smo spravljali premog. Kar precej podgan je bilo v tistem okolju. Ni nam šlo slabo in nismo veljali za reveže, čeprav smo imeli le dve kolesi.



Taka socialna slika je bila skoraj v vsej ulici. Bilo pa je nekaj premožnih privatnikov, ki so se postavljali z avtomobili ali telefoni, otroci pa z novimi nogometnimi žogami ali pinkponk opremo. Če se je kdo ojunačil in hotel pokazati, da ima nekaj, česar mi nimamo, smo mu takoj zabrusili, da je to zato, ker njegovi starši kradejo po podjetjih ali pa izkoriščajo delavce, če so imeli obrt. Bilo jih je sram in niso ponavljali takih podvigov. Vendar je bilo vse to le na nivoju fantovske zafrkancije.

Ko sem šel v šolo, se je tudi mati zaposlila in takrat nam je šlo še bolje. Nato sta si starša omislila še obrt. Mati je prevzela kolesarnico, oče pa bife na balinišču. Vse to se nam je finančno poznalo, vendar nismo veljali za bogataše. Počasi sem odraščal in kot sem že pisal, sem znal sam služiti denar, zato mi ni bilo potrebno žicati pri starših. Socialni položaj v državi pa je rastel. Preselili smo se v blok, sam sem začel služiti denar, poleg službe tudi z glasbo in lutkovno skupino. Imel sem občutek, da sem bogat. Naslednja bomba pa je prišla s pisateljevanjem. Danes imava z ženo dve stanovanji v Ljubljani ter dve tretjini hiše z zemljiščem in gozdom v Hrastniku. Imamo tudi dva osebna avtomobila.

Na revščino sem naletel že v času, ko sta moji hčeri hodili v osnovno šolo. V šoli so zbirali denar za izlet tudi za tiste, ki jim starši tega niso mogli omogočiti. Sam sem primaknil še nekaj, da sem pomagal še dvema. Zato sta naši punci veljali za otroke bogatih staršev. To me je motilo. Zadnje čase pa poslušam, da nekateri otroci stradajo, ker nimajo denarja za malico.

Poklical sem dva premožna soseda in jima predlagal, da bi plačevali malico za eno leto trem otrokom. Bil sem šokiran, ko mi je eden odgovoril, da lahko pripelje v šolo Katanca, drugi pa je motal nekaj drugega. Akcija torej ni uspela. Bil sem razočaran. Sedaj pa poslušam na TV, da nekateri otroci trpijo, ker se drugi hvalijo pred njimi, kaj vse imajo. To je pač stvar časa. Le poglejte, kakšni avtomobili so parkirani pred cerkvijo, notri pa starši klečijo na kolenih in se nekaj kesajo in izpovedujejo. Prepričan sem, da prav njihovi otroci zganjajo tak cirkus o premoženju, a drugi tisti, ki nimajo premožnih staršev, tega ne morejo.



Nekaj je prav hudo narobe v naši družbi. Materialno bogastvo je simbol uspešnosti. Sicer pa le poglejmo, kakšne in koliko igrač imajo naši otroci in vnuki. S čim pa smo se igrali mi? Žoga in dve zbiti palici ter manjša žoga in je bil hokej. Mizo za pinkponk smo izdelali sami. Loparje nam je napravil »foter« enega od nas, ki je bil mizar. Mati, ki joka na TV, ko pripoveduje o otroku, ki ga zasramujejo ostali sošolci, se mi smili, in če ne bi bilo tako težko priti do tovrstnih podatkov, bi prav rad pomagal. To mislim resno, saj imamo mi dovolj, več kot potrebujemo. Morda se bom odločil in organiziral neki sklad, bomo videli.

Torej, starši: velik del problema nosimo mi, glede na to, kako smo živeli kot otroci in kaj smo doživljali. Gre pač za zrelost presoje, kaj otroci res potrebujejo za svoje življenje in svojo človeško rast. Mediji nas bombardirajo z različnimi rekviziti in hrano, čeprav sočasno ponujajo tudi recepte za hujšanje. Zares smešno. A industrija je trdosrčna in brezbrižna. V ospredju je denar, zaslužek. Kam vse to pelje, ne vem in tudi nimam recepta, kako zajeziti to epidemijo materialnih dobrin. Morda bi morali na TV več prikazovati lačne otroke kot pa strelske pohode in vsakovrstne zločine. Če pogledate le večerni dnevnik katere od naših televizij, se lahko »posladkate« z zločini in sodnimi zadevami, med reklamami pa z dobrinami za želodec. Sam sem že prestar, da bi to napravilo vtis name. Otroke pa že od malega učim, da so bili veliki duhovi v zgodovini prej revni kot ne in da bogatija nikogar ne osreči.

Težko jih je prepričati o čemerkoli, saj si želijo novih oblek in luksuznih avtov in še marsičesa. Nekoliko lažje je od takrat, ko so se redno zaposlile in zapravljajo svoj denar – in mislim, da ga bolj pazijo kot takrat, ko je bil to še denar staršev. Življenje jih bo izklesalo in jih naučilo še marsičesa, tudi solidarnosti. Tudi pomoč starejšim ljudem je vključena v to. Že takrat, ko so bile še zelo mlade, sem rekel, da če jih bom videl hoditi z rokami v žepih ob starejšem človeku, ki bo obložen z vrečami iz trgovine, jim bom takoj ukinil žepnino. Pa ni bilo treba, ker so vedele, da mislim zelo zares. Upam le, da sem ravnal pravilno, a ravnal sem po svoji vesti in po navadah, ki so veljale pri nas doma