Razmišljanje po dnevu reformacije, prazniku slovenskega jezika

Na prvem programu Televizije Slovenija sem si 28. oktobra zvečer ogledal državno slovesnost ob dnevu reformacije.

Niti enega vidnega predstavnika opozicije ni moje oko uzrlo na prireditvi. Zaman sem v dvorani iskal tudi predstavnike RKC ... Naj mi ne zamerijo spoštovani gospodje, ampak sprašujem jih, koga so bojkotirali na državni slovesnosti. Morda Trubarja in njegov nauk? Morda slovenski jezik, ki nam ga je dal in utemeljil? Ali morda navzoče sodržavljane na slovesnosti? Ali pa še vedno velja 500 let star »drugi slovenski razkol – reformacija in protireformacija«, kakor sta ga opisala zakonca Hribar, Spomenka in Tine, v knjigi Slovenski razkoli in slovenska sprava. Če je tako in 500 let star razkol med Slovenci ni pozabljen, njegove krivice niso zbledele, temveč jih še vedno obujamo, poglabljamo in kuhamo zamero, potem res ne vem, kje se bodo končala naša »spravna in povezovalna dejanja«, ki jih razglašamo.

Spoštljivo mesto skozi slovesnost je bilo dodeljeno jeziku, našemu slovenskemu jeziku. Umetniki, ki so se v programu poigravali z besedami, slovnico, pravopisom ... in so nam na nevsiljiv način ponudili lepoto naše besede. Mene pa so »vrnili« 80 let nazaj, v otroška leta. Takrat sem končal osnovnošolsko izobraževanje v tujem jeziku. »Lodevole« – z odliko je pisalo v spričevalu. Ampak ta moja »odličnost« je bila hudo pomanjkljiva. Saj nisem obvladal ne italijanščine, ki je bila moj učni jezik, ne slovenščine, ki je bila naš pogovorni jezik. Kaj se je takrat kuhalo v moji otroški glavi, ne bi znal povedati. Zanesljivo pa vem, da so prepovedane stvari najbolj privlačne. In slovenščina je bila prepovedana. Domačo besedo sem slišal le doma, med sosedi in na paši s pastirskimi tovariši. Kakšno lepo domačo besedo sva izmenjala tudi z mojo kozo Belko, kadar sva našla kakšen šop sočne trave. In na paši so moje misli zašle v vesoljne razsežnosti. Če svoje misli lahko oblikujem v govorjeno besedo, zakaj ne bi teh besed tudi zapisal. Tako sem sklepal in oblikoval svojo ljubezen do slovenskega jezika. Bral sem vse, kar mi je v našem jeziku prišlo pod roko. Dodaten zagon v spoznavanju kulture in zgodovine Slovenije sem dobil 8. septembra 1943, ko je italijanski fašistični sistem šel »v maloro« in so izginili napisi, kot sta bila: »Qvi si parla soltanto Italiano!« (Tukaj se govori samo italijansko.) in »E proibitto cantare!« (Petje je prepovedano). Če Primorcu petje prepoveš, je enako, kakor bi mu z lepilnim trakom »zalimal« usta.

O Trubarju in njegovih sodobnikih se mi takrat še sanjalo ni. Bežno sem poznal le Gregorčiča in Kosovela. Pa Buči, buči morje adrijansko ... smo včasih zapeli, soto voce, polglasno, kje na skrivaj.