Quo vadis, slovensko lovstvo?

Potem ko smo (tudi) mnogi slovenski lovci prebirali zapise o odstrelu treh medvedjih mladičev, težkih pet in osem kilogramov, je tudi v delu lovske javnosti završalo.

Naježili so se mi lasje in nisem verjel napisanemu. Ko sem dobil trdna zagotovila, da je vse to res, sem si samokritično (nisem noben strokovnjak za medvede in za velike zveri nasploh, a nekaj malega o njih vseeno vem) zastavil vprašanje: Je bilo to res lovsko pravično in etično ali nehumano in zavržno dejanje? Morda mi bodo lovski kolegi, ki se vsak dan ubadajo s to tematiko (vključno s strokovnjaki za velike zveri), nanj odgovorili. Bil bi jim izredno hvaležen za vsak poduk, saj vedno rad prisluhnem ljudem, ki obvladajo stroko. Še najbolj pa bi bil vesel celovitega odgovora predsednika odbora etičnega kodeksa pri Lovski zvezi Slovenije (LZS), spoštovanega lovskega tovariša in uglednega lovca Mihe Molana. Verjamem, da o tej zgodbi ne bo molčal.

Etični kodeks slovenskih lovcev je sprejel občni zbor Lovske zveze Slovenije 13. junija leta 1998. Po petindvajsetih letih veljavnosti kodeksa lahko ugotovimo, da v spremenjenih družbenih in političnih razmerah, v svetu in pri nas, še mnogo bolj potrebujemo etične norme, ki so nam vodilo ter v oporo za pravilne odločitve. Zgodba o »medvedjih dojenčkih« dokazuje, da se mnogi člani zelene bratovščine na to enostavno požvižgajo. Zanje cilji opravičujejo sredstva, kar je naravnost grozljivo. Ni jih bilo malo, ki so mi kot enemu od udov dvajsettisočglave množice slovenskih lovcev zastavili to vprašanje. Vsem sem odgovoril zelo na kratko: »To je bilo nesprejemljivo početje in je ne glede na birokratsko navajanje okoliščin v opravičilo upleniteljev skrajno neetično in zavržno dejanje.« Ti »malčki« pa res niso nikomur storili nič žalega, ali pač?

Etični kodeks slovenskih lovcev je sprejel občni zbor Lovske zveze Slovenije 13. junija leta 1998 (na fotografiji vhod na sedež LZS).  FOTO Dejan Javornik/Slovenske novice

Zanimivo je, da je petkilogramski »medvedji dojenček« padel v lovski družini, ki jo kot starešina vodi eden od kandidatov za predsednika LZS Alojz Kovšca, nekdanji predsednik Državnega sveta RS. Ne trdim, da je on osebno kriv za dejanje, a od njega kot starešine, ki je odgovorna oseba lovske družine, slovenski lovci vseeno pričakujemo jasen javni odgovor. Upam le, da ne bo ostalo pri oceni, da je bil »medvedji dojenček« okolju in ljudem nevaren in pri drugih za lase privlečenih argumentih – podobno, kot se je to zgodilo pred časom, ko je lovec v Halozah zamenjal divjega prašiča z medvedom in ga položil na dlako. Takrat se je sprva zatresla gora, potem pa »vse tiho je bilo«.

Odstrel medvedjih mladičkov takšne teže je »norost brez primere«, mi je užaloščeno pripovedoval tudi mag. Janez Černač, ugledni gozdarski, lovski in ekološki strokovnjak s Kočevskega, in dodal, da v »vsej znani zgodovini česa takega ni nihče počel ...« Od tega lovsko neetičnega dejanja, ki je vrglo slabo luč na celotno lovsko organizacijo, se osebno ograjujem in me je sram, tako kot vse poštene slovenske lovce, ki opravljamo plemenito poslanstvo varuhov narave in divjadi. Hvala bogu, da v tem razmišljanju nisem osamljen. Med slovenskimi lovci je namreč dobršen del poštenih, častnih in srčnih ljudi, ki spoštujemo zakonske predpise, lovsko-etične standarde, tradicijo in lovsko kulturo ter tudi mnenja stroke. Ne zanikamo odstrela, sploh pri upravljanju z rastlinojedimi vrstami (jelenjad, srnjad, divji prašič), saj je ta eden od ukrepov za uravnavanje številčnosti populacij z možnostmi okolja in del ukrepov za preprečevaje škod od divjadi. To je jasno kot beli dan.

Naj za konec tega razmišljanja (to je moje osebno mnenje, za katero prevzemam vso odgovornost) zapišem, da me žalosti, ker so v naših vrstah ljudje, ki jim lovska čast in poštenje ne pomenita veliko – morebiti nekaterim celo nič! Sprašujem slovenske lovske avtoritete (kolikor jih sploh še imamo), kakšno je njihovo mnenje o spoštovanju lovske etike in etičnega kodeksa. Danes bi potrebovali lovce, ki so pred 116 leti postavljali temelje organiziranemu slovenskemu lovstvu, sploh nestorja slovenskega lovstva dr. Ivana Lovrenčiča. Njegova ekipa je odgovornost do narave in divjadi – skupaj z doslednim spoštovanjem lovske etike – postavila na prvo mesto. Tisti, ki so jih sledili, so s tem nadaljevali, tudi v danes še vedno enostransko kritiziranih časih po letu 1945. In še v prvih letih samostojne demokratične Slovenije. Danes pa – quo vadis, slovensko lovstvo?