Trumpove carine danes ali kakšen bo svet jutri?

Dinamika nepredvidljivosti je v mednarodnem poslovanju postala realnost. Trumpove nenadne, a hkrati zelo jasno in ciljno usmerjene odločitve o uvedbi carin, krepitvi ameriškega gospodarstva in s sloganom »narediti Ameriko znova veliko«, so dodobra zamajale dosedanji svetovni trgovinski red.

Že od Bretton-Woodskega sistema so si najbolj razvite države prizadevale za monetarno in valutno stabilnost, čim bolj prosto trgovino, pretok ljudi, storitev, izdelkov, kapitala. Evropska unija je to na svojem notranjem trgu dosegla. Zdaj se vračamo desetletja nazaj, v obdobje protekcionizma in igre interesov. Ne le gospodarskih, tudi političnih, geostrateških.

Predvsem pa stresnih testov za mednarodno delujoča podjetja, ki bodo morala krepko premisliti svoje dobavne poti, umeščanje na mednarodne trge in cenovno politiko. Predvsem pa bomo morali vsi braniti svojo konkurenčnost, suverenost, avtonomijo.

Kompleksnost delovanja v mednarodnem poslovanju je dnevna danost, omejitve, ki pa se zgodijo na način, kot ga doživljamo s Trumpovimi ukrepi, pa zahtevajo temeljit strateški razmislek, odpornost, odločnost na podlagi argumentov in hkrati fleksibilnost gospodarskih unij, držav in mednarodno delujočih podjetij.

Globalne strategije in umeščanja na trge niso več prosti, trg(i) postajajo omejeno dostopni, s tem pa tudi ciljni porabniki. In tudi ti – mi – hitro plačamo ceno; vse višja bo za marsikateri izdelek, inflatorni pritiski pa tudi. Zanimivo ob tem je, da se vse vrti bolj kot ne okoli izdelkov, proizvodnje, še posebej predelovalne, energentov. Od jekla, aluminija, kar sicer že v prejšnjem Trumpovem mandatu ni dalo dolgoročnih pozitivnih učinkov, prej nasprotno; do pijač, hrane, avtomobilov …

Ne pa storitev. Te so v presežku izvoza ZDA v Evropo. O tem Trump ne govori. Zato bo še kako zanimivo opazovati, kako se bo EU pogajalsko lotila omejevanja tehnoloških, digitalnih, storitvenih velikanov, ki prodajo veliko svojih storitev prav na trgih EU. In ki jih, bodimo iskreni, potrebujemo, saj smo na marsikaterem področju razvoja v Evropi zastali. Predvsem pa jih potrebujemo porabniki.

A kje je v tej igri pravzaprav EU? Če je Kitajska nemudoma argumentirano odgovorila, kmalu pa tudi prejela povračilna zvišanja carin, je EU s prvimi odgovori šele začela. Čakanje ni dobro, nepremišljenost ukrepov pa tudi ne. EU ima svojo tržno moč in je pomemben trg za ameriška podjetja. Prav tako je trg ZDA pomemben izvozni trg za EU. EU je leta 2024 izvozila za 531,6 milijarde evrov izdelkov in iz ZDA uvozila za 333,4 milijarde evrov; glede na leto 2023 se je izvoz zvišal za 5,5 odstotka, uvoz pa za 4 odstotke. Ravno obratno je pri storitvah, zato je celotna menjava skoraj izenačena.

Pet ključnih področij izvoza je predstavljalo skoraj 50 odstotkov celotnega izvoza EU v ZDA; to so medicinski in farmacevtski proizvodi, transportna vozila, stroji in oprema, električne naprave in deli, gospodinjski in specializirani stroji in naprave za nekatere industrije. Prav tako je pet področij ključnih za EU na uvozni strani; nafta in energenti, medicinski in farmacevtski izdelki, stroji in oprema, plin, transportna oprema (Eurostat, 2025).

Maja Zalaznik. FOTO: Jože Suhadolnik

Prav zato se mora EU hitro in učinkovito odzvati z ukrepi, v dejavnostih in proizvodih, saj nam je menjava v interesu. Vprašanje ob tem je, koliko in kako se pogajati oziroma ali ni bolj smiselno postaviti prvo mejo povračilnih ukrepov čim prej oziroma sprostiti omejitve vstopa tistih izdelkov, ki so za EU pomembni. Podlaga za to pa so temeljit pregled in premislek celotne mednarodne menjave EU ter ustrezni preračuni, saj so pogajanja v nadaljevanju lahko »dražja« od protiukrepov, še posebno zaradi vseh nepredvidljivosti odločanja na ameriški strani.

In nepredvidljivosti si EU ne more privoščiti, vsaj ne na način, kot to počne Trump. Predvsem je treba vedeti, kaj zvišanje carin in drugih ukrepov lahko povzroči oziroma sproži ne le danes, ampak tudi jutri ter kje so pogajalske meje EU, da še ohrani svojo konkurenčnost – in suverenost. Zdaj tudi ni čas za parcialnost interesov, ampak skupni, povezan nastop do ZDA. Pri tem gre tudi za zaščito našega razvoja, kajti same carine ali druge omejitve mednarodne menjave ne prinesejo pozitivnih učinkov, morda delno na kratek, ne pa na dolgi rok.

Izziv carin pa je lahko tudi priložnost, da se EU strateško usmeri tudi na druge večje trge, razvije ali oživi druge dobaviteljske poti, se dogovori o strateških sporazumih v novih regijah in z drugimi trgovinskimi partnericami ter se osredini na razvoj storitev in tehnologij, v katerih smo uvozno odvisni od ZDA.

Za to ima vse možnosti. Na notranjem trgu predvsem s pospeševanjem investicij, še posebej v dejavnostih z visokim multiplikatorjem, razvojem tehnologij in storitev; ZDA je namreč v zadnjem času izgubljala prav v naložbenem delu, razvojnih virih, znanosti in razvoju; zato mora vse to EU spodbujati danes in dolgoročno, saj bo le tako ohranila konkurenčnost.

Ker tudi sicer zaostajamo po produktivnosti za svetovnimi velesilami, je to trenutek in priložnost, da sredstva namenjamo v pospešen razvoj in ne regulacijo, birokratizacijo, omejevanje same sebe. Za to EU ima vire v svojih številnih programih in države članice jih lahko črpamo. Kako učinkovito in uspešno, je odvisno predvsem od nas samih.

Dr. Maja Zalaznik: Regenerativna ekonomija je ključ za preživetje civilizacije

»Ne plačujte carin, pridite, investirajte na ameriški trg,« pravi Trump. Ob tem pozablja, da ti procesi ne tečejo hitro, da pa konkurenčnost deluje vsak dan – v nakupnih odločitvah porabnika. Le-ta bo, vsaj na ameriških tleh, pa tudi na vseh trgih 60 držav, ki so jih doletele carine, to še kako občutil. Kot bodo to občutila tudi podjetja in zaposleni.

Nekonkurenčnost pomeni izgubo tržnih deležev, pritisk na stroške, delovna mesta. Tega si ne želi nihče. Kot tudi ne trgovinske vojne kot igre v peskovniku.

Planet in ljudje smo preveč občutljiva tvarina, gospodarstva pa tudi. Borze že odzvanjajo nihanja, kapital ne ve, kam naprej, podjetja čakajo, a hkrati vedo, da bodo morala iskati nove dobaviteljske poti, razmisliti o cenovni politiki in obvladovanju stroškovnih pritiskov, ohranjanju odjemalcev, kupcev. Se strateško »prešteti« in najti nove načine vstopov na trge.

Nič ni več tako, kot je v mednarodni trgovini in globalni menjavi veljalo do zdaj. Pa tudi če se igra umiri, so temelji zrahljani. Se postavlja nov svetovni trgovinski red? Odgovore na to vprašanje bomo v dinamiki odločanja velesil iskali vsak dan. To pa ni dobro, saj razvoj in napredek potrebujeta stabilnost in mir. Tudi naš planet in ljudje, vsakdo od nas.

Ali kot je dejal slavni okoljevarstveni fotograf Nick Brandt, kaj lahko naredimo, da bo planet lepši in bodo ljudje živeli bolje: »Vote.« Glasujte na volitvah. Le da nikoli ne vemo, kaj bo naš glas (v resnici) prinesel.

***

Dr. Maja Zalaznik, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani, vodja podiplomskega programa Mednarodno poslovanje.

Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališč uredništva.