»Mama, povej mi kaj o Piki Nogavički,« je sedemletna Karin nagovarjala svojo mamo, ko je bolna ležala v postelji. »Pojma nisem imela, kaj naj bi to pomenilo, izmislila sem si ime, kar tako, da bi spodbudila materino domišljijo,« se je spominjala veliko pozneje. Zdaj ima Karin 90 let, piše se Nyman, njena mama je bila Astrid Lindgren. Tako se je rodila Pika Nogavička, najmočnejša devetletnica na svetu, junakinja generacij otrok, tudi današnjih, pa čeprav ima že 80 let.

Ne le Pika Nogavička, tudi drugi junaki, ki jih je Astrid Lindgren (1907–2002) izoblikovala s svojo domišljijo, jih gnetla in plemenitila ter nato prelila na papir, so zaznamovali domala vsakega mladega bralca in ostali z njim za vedno. Tako rekoč vsak zapis o njenem literarnem dosegu vsebuje podatke, da so njena dela prevedena v sto jezikov, da je med 20 najbolj prevajanimi avtorji na svetu, da je prodala 170 milijonov knjig – pa čeprav menda nikoli ni sanjala o tem, da bi bila pisateljica.

Na kmetiji Näs

Njena življenjska pot je bila prepletena z različnimi življenjskimi okoliščinami in prelomnicami, za katere se zdaj zdi, da so jo vodile natanko do Pike Nogavičke. Kot deklica – rodila se je leta 1907 na kmetiji z imenom Näs v majhnem kraju Vimmerby na jugu Švedske – je najraje plezala po drevesih in se podila v naravi. Z bratom in sestrama so se od jutra do večera igrali zunaj in nabirali tiste izkušnje, ob katerih danes nastajajo priročniki o razvoju otrok, predvsem pa je mala Astrid rada brala.

V skromni kuhinji so imeli lesen kavč, mizo, nekaj stolov in štedilnik na drva, preberemo na spletni strani opis trenutka, ko so jo očarale zgodbe. V tisti kuhinji je namreč štiriletna Astrid prvič poslušala pravljico o velikanu Bam-Bamu in vili Viribundi. Takrat se je kuhinja spremenila v čaroben prostor. »To je razburkalo mojo malo dušo in se ni nikoli zares ustavilo,« je pozneje pripovedovala.

Kljub srečnemu otroštvu se je iz tega vaškega okolja, prežetega s konservativnostjo, kmalu odselila. Po končani šoli je začela delati pri krajevnem časopisu Vimmerby Tidning, tam se je spustila v razmerje s starejšim moškim in zanosila ter povzročila lokalni škandal. Preselila se je v Stockholm in se priučila veščin tajnice, tudi stenografije, ki ji je pozneje prišla prav tudi pri Piki. Leta 1926 je v Københavnu, kjer je delovala ena redkih porodnišnic, ki ob rojstvu ni zahtevala navedbe očetovega imena, rodila sina Larsa. Ker je bila samohranilka in si je želela nadaljevati šolanje, je dala dečka za nekaj časa v rejništvo k danski družini, sama pa se vrnila v Stockholm. Z otrokom sta se pozneje spet združila, čeprav je bilo to za oba zelo zahtevno in težko obdobje. Kmalu je spoznala bodočega moža Stureja Lindgrena, leta 1931 sta se poročila, tri leta pozneje je Lars dobil polsestro Karin.

In tukaj pridemo do tiste znane iztočnice, do Pippi Långstrump, Pike Dolge nogavice, kakor si je ime izmislila sedemletna Karin, ki ni bila kakor njena mama v otroštvu ali brat, kot je dejala v pogovoru za Guardian.

»Bila sem otrok, ki se je zadrževal doma, nisem bila pustolovska in družabna kot moj brat.« Pa vendar je, medtem ko je ležala bolna v postelji, na svet pahnila enega najbolj prepoznavnih likov v otroškem leposlovju. Ime, ki ga je izrekla hipno, je delovalo. Ker je bilo nenavadno, je morala biti nenavadna tudi deklica, je pozneje pojasnila Astrid Lindgren. V naslednjih letih si je izmišljevala zgodbice o nenavadni pogumni in močni deklici, ki živi sama, saj je bila mama v nebesih, oče pa kapitan ladje, ki pluje po daljnih morjih – »ampak to je bilo pravzaprav zelo prijetno, ker je tako nihče ni pošiljal v posteljo ravno takrat, ko se je najbolje zabavala, in nihče je ni silil, naj pije ribje olje, kadar so ji bolj teknili bomboni«.

Njen dom je stara hiša, vila Čiračara, kjer ji delata družbo opica Ficko in pikčasti konj, ki najraje stoji na terasi. Zgodba se začne, ko postaneta del ekipe sosedova Anica in Tomaž, lepo vzgojena otroka iz ugledne družine, ki zgledno skrbita za to, da njuna obleka ni strgana in umazana, ki vljudno pozdravljata in nagovarjata odrasle in se sploh vedeta po vseh pravilih bontona. Potem pa spoznata Piko, vidita svet tudi nekoliko drugače, tu in tam prekršita kakšno pravilo (odraslih), predvsem pa se zabavata in si ne znata več predstavljati vsakdanjega življenja brez njene družbe.

Pippilotta Viktualia Rullgardina Krusmynta Efraimsdotter Långstrump

O tem, katere okoliščine so vodile do tega, da smo lahko odraščali s Piko Nogavičko, bi sicer lahko še razpravljali, kajti različni viri v ospredje postavljajo različne dogodke. Med ključnimi prav gotovo tega, da je Astrid Lindgren aprila 1944 padla in si zvila gleženj, zaradi česar je morala počivati. Takrat si je začela zapisovati, pravzaprav stenografirati, dogodivščine o Piki Nogavički ter jih naposled (seveda prepisane) ponudila založbi. Kot se je pogosto zgodilo pri uspešnicah, so njen rokopis sprva, pri založbi Albert Bonnier, zavrnili.

V tem času se je povezala z novo, majhno založbo Rabén & Sjögren in ji poslala rokopis Britt-Mari lättar sitt hjärta (Britt-Mari si olajša srce). Knjiga je izšla novembra 1944 in postala njen prvenec ter prejela drugo nagrado na natečaju omenjene založbe. Njena urednica Elsa Olenius je prebrala tudi rokopis o Piki Nogavički, pisateljici predlagala nekaj popravkov in prilagoditev in uspešnica je bila rojena. Pika Nogavička je izšla novembra 1945 in kmalu dobila prvo nagrado pri omenjeni založbi, Astrid Lindgren pa ni več nehala pisati, čeprav starši njenega čtiva sprva niso odobravali, češ da kvari mladino, dovzetno za lumparije. Otroci pa so se hitro privadili.

Pika Nogavička s polnim imenom Pippilotta Viktualia Rullgardina Krusmynta Efraimsdotter Långstrump se je v naslednjih letih skupaj s svojo druščino vkrcala na ladjo in odpotovala v deželo Taka-Tuka (v novem prevodu Kurekuredut), knjige pa so potovale po vsem svetu, vsako leto so jih brali otroci v kakšni državi več ter skozi zgodbe o tej močni in pogumni deklici usvajali vrednote, kot so načelnost, prijateljstvo ter predvsem zavračanje nasilja, zlasti nasilja odraslih nad otroki. Tega je zaslediti v številnih delih Astrid Lindgren, tudi ona je ves čas poudarjala odgovornost odraslih.

}»Ni lahko biti majhen, ubog in sam. Svet je poln neznanega in poln stvari, ki te strašijo. In vse, na kar se otrok lahko zanese, so odrasli. Oni bi morali poskrbeti, da bi bil svet varen, topel in prijazen za otroka. Toda ali to storijo?« je eden od najbolj znanih citatov. Prav njena dela naj bi bila v uteho otrokom, ki izkusijo nasilje, hkrati pa je upala, da bodo odprle oči odraslim.

Slednje je nagovorila v enem najbolj odmevnih govorov o nenasilju. Naslovila ga je Niemals Gewalt! (Nikoli nasilje!), pripravila pa leta 1978, ko je dobila nagrado nemških založnikov za mir. V njem je jasno nastopila proti telesnemu kaznovanju otrok, ki je bilo takrat še tako samoumevno, da so prireditelji ocenili, da je govor preveč provokativen. Želeli so, da sprejme nagrado, ne da bi nagovorila občinstvo, a pisateljica se ni dala in je odvrnila, da ne bo prišla, če govora ne bo smela prebrati.

Dosegla je svoje, predvsem pa je govor dosegel svoj namen. Zasejala je seme nenasilne vzgoje in dosegla premik. Leto pozneje je bil na Švedskem sprejet prvi zakon, ki je prepovedoval tovrstno kaznovanje otrok.

Pika Nogavička pa je še naprej počela vse po svoje in se s svojo izjemno močjo postavila po robu nasilnim odraslim, ki se spravljajo na nemočne otroke, ter jih metala po zraku kot pravkar pokošene snope. Seveda se jim pri tem ni zgodilo nič hudega, so se pa naučili lekcije, da z majhnimi deklicami ni dobro češenj zobati.