Prispevek k diskusiji o Južnem trgu

Južni trg, po izvirni ideji arhitekta Jožeta Plečnika eden osrednjih javnih prostorov v centru Ljubljane, se pogosto pojavlja v javnih diskusijah – pred kratkim v Delu v kolumni Nine Granda pod naslovom Južni trg, ki ga ni.

Njen članek se je pojavil ravno pravi čas, z naslovom, ki pove skoraj vse. Rad bi dodal še zgodovinski oris Južnega trga in bistvo problema – to je urbanizem, ki ga ni! Južni trg je naša duhovna dediščina, velika referenčna ideja, ki ni diskutabilna, za katero pa nihče ne ve več, kaj početi z njo.

Plečnik je na Južnem trgu z renesančno simetrijo notranjih obodnih stavb, z vstopom skozi mavzolej in s stebriščem želel poudariti pomen tega prostora kot klasičnega, renesančnega in univerzalnega. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je to formo prevzela fašistična država z imperialnim povzemanjem totalitarnega svetovnega duha, zato bi bilo repliciranje Plečnika v tem smislu za Slovence neaktualno. Urbanizem in arhitektura sta preko preskoka v funkcionalizem šla naprej. Vendar je ideja Južnega trga kot prostora, zaključenega z monumentalno točko, ki naglaša in plemeniti celoten prostor na osi od Trga francoske revolucije do Južnega trga, ostala.

Žal ponazarja Južni trg v zadnjih tridesetih letih kakofonijo vsega tistega, kar se ne bi smelo dogajati, predvsem pa neodločnost in brezidejnost. Očitna je tiha privolitev urbanistične politike v lastno nedoslednost, posledična konfuzija idej, dejanj in kaos. V tem je problem Južnega trga, ki ga generirata špekulativni kapital in odsotnost vizije, tako na državni ravni kot na ravni mesta. Najporaznejše dejstvo pa je, da mestnim urbanistom ni uspelo (ali pa ne želijo) izvesti dvostopenjskega javnega natečaja za ta pomembni prostor. Dvostopenjski natečaj bi zagotavljal visoko demokratičnost odločanja in visoko stopnjo strokovnosti. S prvo stopnjo, urbanističnim natečajem, bi reševali problem namembnosti tega prostora, za vzpostavitev enotne urbanistične in arhitekturne poteze. Na drugi stopnji pa bi razpisali arhitekturni natečaj na podlagi izbrane urbanistične ureditve in namembnosti. Ta namreč določa arhitektonsko in oblikovno formo prostora. Tako prvi kot drugi natečaj bi morala biti mednarodna in po sprejetih rešitvah uzakonjena.

Zgodovinska časovnica od ljubljanskega kongresa do danes prikazuje oscilacije razvoja urbanistične ideje Južnega trga kot javnega prostora in njenega razkroja, ki žalostno zrcali razkroj urbanizma v slovenskem prostoru. Na Južnem trgu so bili nekoč za pročelji hiš vrtovi in dvorišča. Ljubljana je bila znano vrtno mesto in je taka ostala do prvega resnega posega v vrtno strukturo v sredini tridesetih let prejšnjega stoletja. Zavarovalnica Croatia je želela na bivšem vrtu Ria postaviti svojo filialo v modernističnem slogu. Župan dr. Adlešič in okoliški lastniki so se uprli načrtu in nekako uredili zadeve z Zagrebom, da se projekt ni uresničil. Župan je imel vizionarski načrt s Plečnikom: želela sta inavgurirati Južni trg kot slovesni javni prostor – forum.

Adlešičevo vizionarstvo na področju urbanizma je treba postaviti nasproti današnjemu delovanju mestne uprave – z odgovornimi predstavniki Jankovićem, Koželjem, Gajškom. Na pragu socializma je nastopala plejada takratnih mladih arhitektov veliko bolj vizionarsko, sodobno in evropsko od današnjih, vendar so se v samem centru osredotočili na Trg republike. Čeprav je takratna arhitekturna avantgarda znala krepko zarezati v stara urbanizirana tkiva in jih odstranjevati, so se na Južnem trgu stvari zataknile. Nad prostorom je bdel Plečnikov duh, ki pa ni bil več aktualen za mlajšo arhitekturno in urbanistično generacijo, hitečo v nove čase. Škoda, da se jim ni spočel na tem mestu nekakšen velenjski Titov trg.

Tako je po čudnem zgodovinskem naključju na Južnem trgu ostalo vrtno mesto z vrtom Ria in Knafljevim prehodom. Kot stara mestna oaza za druženje je kljubovala času, dokler v ta prostor ni vstopil nepremičninski špekulativni kapital. Spomeniško varstvo je ostalo tukaj brez koncepta. Namreč, ta dragoceni prostor, ki bi si ga želelo marsikatero mesto, bi morali zavarovati kot posebnost in nestvarno dediščino. Treba bi ga bilo samo očistiti in urediti. Mnogim mestom je uspelo ohraniti take prostore, npr. Hackesche Höfe v Berlinu, Dunaj itd.

Novembra 1989 sem v Sobotni prilogi Dela objavil članek o Južnem trgu, v katerem sem obravnaval prvi in zadnji arhitekturni natečaj za gradnjo hotela na tem mestu. Ta članek in drugi, ki so sledili, so odprli pot strokovni in civilni pobudi, ki je pokazala in dokazala, da je Južni trg javni prostor, ki ga je treba tako tudi obravnavati. Kritična masa takratnih urbanistov in arhitektov je na javni razpravi v Cankarjevem domu zavrnila idejo hotela, ki bi zaprl ta prostor kot javni prostor. Izkazalo se je, da je bil arhitekturni natečaj brez poprejšnje urbanistične rešitve faux pas nosilcev ljubljanske urbanistične stroke – ne prvi ne zadnji.

Kar se sedaj dogaja na Južnem trgu, tej iluzorni zgodovinski prostorski orientaciji, ponazarja stanje duha, stanje načrtovanja in oblikovanja prostora, skratka urbanizma, ki ga po moji presoji ni! Ponazarja tudi stanje duhovnega bogastva in (ne)razgledanosti naše politične nomenklature, tako javne kot sive. Ponazarja tudi stanje individualiziranega kumulativnega pohlepa neoliberalne paradigmatičnosti slovenske družbe po tridesetih letih osamosvojitve. Slovenci ne živimo več v idejnem svetu, ki bi bil sposoben izpeljati velike ideje. Naš duh in svet je razdrobljen in individualiziran.

Zaključujem z naslednjim poudarkom. Urbanisti, arhitekti in vaša združenja, zahtevajte za rešitev Južnega trga dvostopenjski natečaj! Sicer ne objokujte več pokojnih, niti svojega ceha, kajti dobili bomo takšno arhitekturo, kot si jo zaslužimo.