Princip je isti, vse drugo so nianse (2)

Princip je isti, vse drugo so nianse

Ni mi vseeno, zato pišem opravičilo in pojasnilo Maši Kagao Knez, ki jo novinarka Tina Lešničar predstavlja v članku pod naslovom Princip je isti, vse drugo so nianse (Delo, 20. februarja, stran 9). Odprta je namreč občutljiva vsebina, ki obravnava zapostavljanje in poniževanje (diskriminacijo) zaradi drugačne barve kože.

Po prebranem doživeto napisanem članku novinarke Tine Lešničar čutim, da je naši temnopolti umetnici res potrebno opravičilo in pojasnilo. Številni fantazije, predsodki in žalitve, ki jih doživlja, so namreč posledica sistemskih napak na področju politike kulture in šolstva, na kar pa ljudje praviloma nimajo vpliva. Širše gledano pa gre za razkorak med na eni strani veličastnim napredkom znanosti in tehnologije (na primer pristanek na Marsu) ter na drugi strani katastrofalnim nazadovanjem človeka in družbe (na primer pospešeno oboroževanje, vojne, nacionalizmi).

Slovenci živimo v prelepem delu Evrope, vendar smo obkroženi z večjimi in močnejšimi narodi, kar zahteva sposobne voditelje in premišljeno politiko predvsem na področju kulture in šolstva. Zgodovina naše zavesti o narodu pa obsega šele dobro stoletje in ves ta čas smo bili podrejeni gospodarju v obliki Avstro-Ogrske, nato Jugoslavije – in podrejeni smo še danes. Ampak danes je to »mehka« angloameriška kulturno-jezikovna okupacija, ki pa se nadaljuje tudi na političnem, ekonomskem in vojaškem področju. V naših vrtcih in šolah se otroci najprej učijo angleščino in šele nato materni jezik slovenščino. Poniževanje materinščine pa pusti globoke rane pri vseh ljudeh, kar še posebej dobro poznajo kolonizirani narodi Afrike.

Skratka, mi še vedno gojimo seme kolonializma namesto neodvisnosti, nacionalnega ponosa in državotvornosti. In tako se vso zgodovino podrejamo, hlapčujemo, ponižujemo ter slepimo sami sebe z neodvisnostjo in samostojnostjo. Zato pri ljudeh nastaja in se ohranja globok občutek ponižanja in pomanjkanja samozavesti, ki ga žal nekateri sprostijo na drugih, drugačnih, še najlažje na tistih, ki imajo drugačno barvo kože.

Tudi po zadnji opevani osamosvojitvi so se razmere samo še poslabšale, saj smo materialno in duhovno oropani ter zgolj potrošniška družba, podrejena kapitalskim interesom. Odgovornost politikov je torej zaradi napačne politike na področju kulture in šolstva nedvomna tudi v primeru pojavov nestrpnosti in diskriminacije do drugih ali drugačnih. K temu lahko prištejemo še vlogo Cerkve, ki s pozlačenim nastopaštvom zasleduje svoje interese za svojo moč in bogastvo ter podrejanje ljudi. Pojem ljubezni, ki po Jezusu pomeni ljubezen do sebe, do drugih in drugačnih, do vsega živega in našega okolja, jim je tuja.

Dejansko smo vsi skupaj rudnik za izkoriščanje in ropanje. Pred dnevi smo gledali dokumentarec o Kongu, ki je ena največjih držav Afrike in ima najbogatejše rudnike naravnih surovin. Sočasno pa je tam večina ljudi revežev, saj nekaj izkoriščevalskih bogatašev poleg ropanja rudnih bogastev nastopa še kot preroki in na veliko prodajajo tudi zdravila v obliki mešanice sadnega soka in petroleja!? No, pa saj je tudi Slovenija rudnik bogastva, a v našem primeru človeškega. Ljudi, delavce prodajamo v desettisočih vsakodnevno v Avstrijo in Italijo, zraven pa še več deset tisoč mladih in izobraženih, ki smo jim sami plačali izobrazbo, podarjamo predvsem angleško govorečim državam.

Ampak, bodimo pošteni in povejmo, da je tako ali še slabše tudi po svetu. Vojne, lakota, begunci, izkoriščanje, diskriminacija ... so za velik delež človeštva in cela območja vsakdanjik. Po dveh svetovnih vojnah oziroma morijah je bil trenutek upanja nastanek Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Pozneje je nastala še vrsta dokumentov, ki pa jih politiki niso sposobni uresničiti in zato drsimo kot družba vse globlje v civilizacijski prepad.

Seveda bi se na področju šolstva in kulturno-jezikovne politike dalo tudi drugače, brez sistemskega vsiljevanja ruščine otrokom v vzhodnih državah – posledice v obnašanju teh držav vidimo danes – in brez podobnega vsiljevanja angleščine otrokom pri nas. Vrsta mednarodnih organizacij in ustanov – najpomembnejša je najbrž Unesco – je predlagala, da se v šole uvede mednarodni jezik esperanto. Mladi bi tako v živo spoznavali enakopravnost sporazumevanja, strpnost do drugačnih, spoštovanje drugih ne glede na razlike – tudi barvo kože – ter ohranjali lastno samobitnost (identiteto).

Lahko bi bilo torej drugače, vendar če ni sposobnosti in hotenja politikov, nam ostaneta le ozaveščanje ljudi in zavestna zahteva za spremembe. Do takrat pa velja naši temnopolti umetnici Maši Kagao Knez to moje skromno človeško opravičilo in pojasnilo.