Princip je isti, vse drugo so nianse

Ne moremo spremeniti vsega, s čimer se soočimo, vendar ničesar ne moremo spremeniti, ne da bi se prej s tem soočili. Te besede pisatelja in borca za pravice temnopoltih v ZDA Jamesa Baldwina morda najlepše opišejo notranji klic plesalke Maše Kagao Knez, da bi v svoji novi predstavi vzela pod drobnogled pestro paleto nasilja in nestrpnosti do drugačnih, Drugih, tujih ter naše stereotipe, predstave in pričakovanja.

Nova predstava Črna koža, bele maske, ki bo v začetku marca premierno uprizorjena v novomeškem Anton Podbevšek Teatru, noče neposredno naslavljati rasizma, ksenofobije, nestrpnosti in nacionalizma. Preprosto na ogled postavi izkušnje temnopoltih Slovencev. V njej nastopajo avtorica Maša Kagao Knez, igralka Lina Akif, raper in igralec Joseph Nzobandora - Jose, operna pevka Irena Yebuah Tiran ter arhitektka in glasbenica Leticia Slapnik Yebuah.

»Od kod pa si? Iz Slovenije. Od kod pa drugače? Oče je iz Sudana. Kako si se lepo naučila govoriti slovensko. Ja, saj sem Slovenka. No, pa vseeno, ne pa tako kot naši bratje Srbi, ki še danes ne znajo. Ja, vem, gospa, ampak jaz sem rojena v Sloveniji. No, pa vseeno, bravo!« je pogost dialog, iz katerega črpa predstava, ki kaže, da drugačnosti, kljub argumentom in dejstvom, včasih razum ne more zaobjeti.

»O, čokoladica!, Črnke pa še nisem., Glej, njo je ornk zažgalo sonce!, A ti si bila pa na morju, da si tako črna?,« so izjave, pogosto pospremljene z opičjim oglašanjem, ponujanjem banan in pošiljanjem nazaj v Afriko. Takih mimoidočih klicev je danes vseeno manj kot pred dvajsetimi leti, pravi Maša Kagao Knez. So pa rasistični članki in izjave v radikalno desnih medijih, ki naj bi »odpirale tabuje«, a ob njih samo zastane dih, kot na primer, da imajo različne rase različno visok inteligenčni kvocient in da je Afrika celina brezupa, ker so črnci leni in neumni ter si ne znajo urediti držav tako, da bi funkcionirale.

»Zmedena sem. Ali berem tekste iz 19. stoletja,« se sprašuje sogovornica. Po umoru Georgea Floyda v ZDA in valu protestov, ki so opozorili na sistemski rasizem, se je čudila, da problematike v 21. stoletju še vedno nismo rešili, po drugi strani pa je prestrašena ugotovila, da te teme pri nas sploh zares še nismo odprli. Je res rasizem nekje drugje, se je vprašala.

Dlje od bolj politično korektnega naslavljanja zamorcev, črncev, temnopoltih kot družba nismo prišli, pravi. »Izbiramo spoštljive izraze, še vedno pa ne vemo, zakaj se nekaj ne sme reči. Ne, nismo imuni, izolirani, odrezani od sveta in ni res, da se predsodki, ki so se gradili in krepili skozi stoletja, niso dotaknili naših krajev. Tu so, med nami, vsak dan. Kdo se boji črnega moža?« je razmišljala avtorica med snovanjem predstave, ki nastaja v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra s Plesnim Teatrom Ljubljana.


 

Občutiti pogled

V svoji prvi knjigi Bela koža, črne maske (po kateri je predstava prevzela naslov) je francoski psihiater, vojni zdravnik in politični filozof Frantz Fanon leta 1952, pri 27 letih, z eksistencialističnim zamahom prav po sartrovsko začutil, zaobjel in opisal svoj »gnus«, svoje spoznanje nad tem, kar ga določa. Eno od Fanonovih spoznanj je bil pogled, gesta, odnos drugega do njega, ta »beli pogled«, ki ga je določal, določal njegovo samopodobo, identiteto.

Fanonova izpoved govori o postkolonialistični psihopatologiji ter družbenih, kulturnih in človeških posledicah procesa osamosvajanja skozi iskreno prvoosebno izkušnjo, s katero se je poistovetila tudi Maša Kagao Knez. »Berem in se čudim, da knjiga opisuje enake občutke, kot jih imam jaz na drugem koncu sveta 70 let pozneje. Skupna s Fanonom nama je le temnejša polt od tiste, ki velja za normo. Ali to pomeni, da smo se zataknili? Se je mogoče počasi premakniti naprej,« se je spraševala in se poglobila v kompleksen odnos med sabo in svetom.

»Z leti sem postala neobčutljiva na opazke in klice. Včasih si želim le, da bi slišala kaj bolj izvirnega. Raje reagiram prej in sama pokomentiram svojo polt, da se izognem dodatnim komentarjem. Šele ko vidim, kako te žaljivke posredno prizadenejo prijatelja, ki je takrat ob meni, se zavem, kako grozno se slišijo.« Tako se je nekoč ob pogovoru z Ivano Djilas (dramaturginjo in sorežiserko predstave), ki se prek svojega posvojenega sina, rojenega v Gani, po svoje spoprijema s težavami, ki jih prinaša drugačnost v mali državi, še bolj zamislila nad svojo sprijaznjenostjo. »Ko mi je Ivana pripovedovala, da je njenemu sinu v garderobi sošolka zabrusila, naj gre drugam, ker je tukaj samo za Slovence, sem ji rekla, da tako tukaj pač je in da se bo z leti že navadil. Šele ob njenem začudenem pogledu sem slišala svoje besede.« Zakaj bi se moral navaditi on, zakaj se ne bi navadili drugi in se vzdržali posploševanja, obsojanja in stereotipov? Saj kot pravi nigerijska pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie, »težava stereotipov ni v tem, da so neresnični, temveč v njihovi nepopolnosti. Zaradi njih ena zgodba postane edina zgodba.«

Od malega ji je svet sporočal, da ni ustrojen zanjo. Nosila je perilo »kožne barve«, si na rane lepila obliže »kožne barve«, čeprav to ni bila barva njene kože (šele v Franciji je prvič videla ličila, ki niso bila namenjena le različnim odtenkom svetle polti). Se navadila, da so princeske snežno bele polti in večinoma plavolase, da je vse temno slabo – tako kot v igri Kdo se boji črnega moža, kjer na koncu vse več črnih mož lovi prestrašeno belsko manjšino. Brala je o Lepi Vidi, ki jo ugrabi črn zamorec, in o Juriju Muriju, ki odpotuje k zamorcem neumitim, ki brez vodé, brisač živé. Pozneje je sodelovala pri projektu, kjer so Pavčkovo pesnitev za otroke predelali v sodobno odrsko predstavo, jo postavili v kontekst nastanka, da bi otroci uvideli, da se za umetniško svobodo priljubljenih rim v resnici skriva velika, raznolika celina, ki je nikakor ne moreš spoznati v pičlih sedmih dneh, in da tam nikakor ni samo puščava, zamorcem (beseda, ki ne pomeni tistega, ki živi za morjem, pač pa etimološko izhaja iz nemške besede mohr, ki pomeni črnec) pa se lepše reče domačini.

Taki stereotipi so našli pot v literaturo, slovarje, učbenike, filme in prehajali iz generacije v generacijo.


 

Suženj svojega telesa

Od nekdaj so ji drugi sporočali, da je drugačna. In drugačna je bila tako, da tega ni mogla skriti. Njena drugačnost je opazna na prvi pogled. To zaznamovanost Frantz Fanon imenuje biti suženj svojega videza, telesa. Ta očitnost je problem. Kot ugotavlja Fanon, ki se večkrat sklicuje na Sartrovo delo Antisemit in Žid, Juda sovražiš šele, ko razkrinkaš njegovo judovstvo. »V mojem primeru pa vse dobi nov obraz. […] Jaz sem naddoločen od zunaj. Jaz nisem suženj 'ideje', ki jo imajo drugi o meni, ampak sem suženj svoje lastne pojave,« zapiše psihiater z Martinika.

Tudi Maša Kagao Knez se je svoje očitnosti zavedala, zato si je vse življenje želela biti čim bolj neopazna, da bi se izgubila v množici. Paradoksalno je stopila na oder, vsem pred oči. »Začuda se ravno na odru nisem nikoli počutila, da ljudje strmijo vame, da njihovi pogledi vdirajo v mojo osebnost, ravno nasprotno. Zdelo se mi je, da sem tako postala nevidna oziroma da sem postala ples. Gledajo ples, ne mene,« razmišlja v svoji magistrski nalogi, v kateri je analizirala svojo predstavo s pomenljivim naslovom Yaamaam (To sem jaz), ker je bilo, kar je bilo. V njej se ukvarja z življenjskimi prelomnicami, ki so jo zaznamovale kot plesalko.

Zanimivo svoje barve med prelomnicami ne omenja. »Če sem si odgovorila na vprašanje kdo sem jaz z vidika plesnega jezika, torej v okviru ustvarjalnih postopkov in s sledenjem plesnega razvoja skozi različne plesne izkušnje, sem zanemarila številne dejavnike, ki so me vsekakor zaznamovali, in ob tem presenečena ugotovila, da se v vprašanja dvojne identitete, zaznamovanosti s temno poltjo, v kontekstu prostora in časa, v katerem ustvarjam, nisem poglabljala. Zakaj nobena prelomnica ni bila vezana na zaznamovanost s temno poltjo? Kako, kdaj (in ali sploh) sem se soočala z dejstvom, da sem v tem prostoru ves čas izrazito vidna?«

Vidna in hkrati nevidna. »Neviden preprosto zato, ker me ljudje nočejo videti. […] Ko se mi približajo, vidijo samo mojo okolico, sebe ali plod svoje domišljije – pravzaprav vse in karkoli razen mene,« zapiše pisatelj Ralph Ellison v romanu Nevidni človek. Občutek je sogovornici dobro znan. V najstniških letih je interes nekega fanta razumela kot »to, da sta preprosto kliknila«, dokler ji ni rekel, kako fino se mu zdi, da se prvič pogovarja s tako eksotično punco. Dogodek, ki jo je v obdobju, ko je iskala pripadnost, morda svojega človeka, globoko prizadel in zaznamoval.

Na kakšen način se vzpostaviš, če te drugi ne vidi, ne prizna, te zanika? Ko si zastrupljen s stereotipi o sebi in te je strah, da jih boš s svojim obnašanjem, dejanji, besedami le še potrdil? »Stereotipi o tem, da so temnopolti ljudje nujno dobri plesalci, glasbeniki in športniki, da imajo gen za to, slabši pa so na intelektualnih področjih, se zažrejo vate.«

Čeprav je plesalka tudi njena mama in je sama plesala od mladih nog, je v luči razmišljanja o tem, kaj oblikuje njeno identiteto, tudi na avtonomnost odločitve, da bo postala plesalka, naenkrat padel dvom. Je torej postala plesalka in ne zdravnica, odvetnica, podjetnica, ker je nezavedno ponotranjila stereotipe in pričakovanja okolice? Fenomen, ki ga Hegel imenuje »biti za drugega«, je v svojih delih obravnaval tudi Fanon. Tako v Črni koži, belih maskah, še bolj konkretno pa v delu V suženjstvo zakleti: upor prekletih, v katerem piše o vsiljeni religiji, kulturi in civilizacijskih normah kolonizatorja, ki zamajejo vrednote in vrednost koloniziranega naroda, kar se po osamosvojitvi kaže v hudi krizi identitete, tako posameznikove kot kolektivne.

Primer s področja plesa, ki ga navede Maša Kagao Knez, to zmedo samo še potrjuje. »V času osamosvojitve so afriške države poudarjale afriško osebnost. Te umetno ustvarjene državne tvorbe so budile nacionalno zavest tako, da so na področju plesne umetnosti v več afriških državah ustanovile nacionalni plesni ansambel 'Ballet Nacional' po vzoru evropskih performativnih praks, ki so poznale oder, avditorij in občinstvo. V Afriki so prej poznali le ples s skupnostjo za skupnost. V tako imenovani ballet nacional so z različnih koncev etnično mešane države vključili najboljše plesalce, pevce in glasbenike ter združili raznolikost tradicionalnih lokalnih plesov pod skupno streho 'afriških plesov', ki so izmišljen konstrukt,« pripoveduje plesalka in koreografinja in se hkrati zaveda, kako lahko se je ujeti v past. Nikoli zares ni veljala za sodobno plesalko, saj so jo ljudje že zaradi videza hitro povezali z »divjimi afriškimi ritmi«. Čeprav se je s plesi iz Afrike srečala šele na delavnici Mariborčanke Barbare Plečko, ki se je šolala v plesni šoli v Senegalu.

»Zaradi mojega videza je ples deloval bolj 'avtentično' in ljudje so me vabili na prireditve, da predstavim afriške plese, jaz pa sem pustila, da gojijo te stereotipe,« priznava. Prvič je obiskala Afriko pri devetnajstih letih, čeprav je vse življenje poslušala, naj gre nazaj, od koder je prišla. Nazaj kam? Od rojstva živi na istem naslovu v Ljubljani.

Ko se je prvič torej odpravila tja, od koder je prišla, in obiskala očetovo domovino Burkina Faso, je ugotovila, da tudi tam ni doma. »Klicali so me belka. Bila sem tujka. Marsikdo si je želel navezati stike z mano, ker sem bila eksotična. Bila sem potencialna vez do Evrope, do blagostanja. Spet sem bila fantazija o … v Sloveniji o eksotični Afričanki, v Afriki o bogati belki. To me je prizadelo, priznam. Kam naj grem, da bo mir?« je šele v Afriki začela zavestno razmišljati in dojemati, kako zelo te barva kože in telo opredeljujeta in zaznamujeta. Tudi o tem je že naredila predstavo – Rojena zunaj svoje vasi, kar je natančen prevod njenega srednjega imena Kagao.


 

Drugačnost ni »naša«

V svojih predstavah si je privoščila svobodo pri izbiri vlog in tem, ki so bile skoraj vedno osebne. Njene vloge v večjih nacionalnih produkcijah pa je vselej zaznamovala njena polt. Spet stereotipi: begunka, priseljenka, temnopolta mati … Največji udarec je bil nastop na državni proslavi leta 2011 v režiji Matjaža Bergerja. »Bili smo osupli, ko smo spremljali odzive javnosti. Sodu je izbilo dno, ko je Irena Yebuah Tiran zapela himno. Kako je mogoče, da črnka poje našo himno!, so se zgražali spletni troli. Ireno dobro poznam in bi jo opisala kot zelo patriotsko, pravzaprav je taka vsa njena družina, in s tem žarom je tudi odpela himno. A Slovenka pač ne more biti temna,« Knezova opisuje dogodek, ki dokazuje, kakšen prezapleten miselni salto je za nekatere ljudi koncept sprejemanja raznolikosti kot »naše«.

»Nihče od nas, ki nastopamo v predstavi, nima zares hudih izkušenj,« dodaja. »V svojem krogu smo sprejeti taki, kot smo, in nikoli se nisem počutila kot žrtev. Odločila sem se, da me to na moji poti ne bo iztirilo, ignorirala bom eksotične prispodobe in fantazije ter bom naslednjič cariniku, ki me je enkrat vidno očaran z obema rokama zgrabil za glavo in mi začel kuštrati lase, samo prijazno rekla, da me to moti. V resnici pa bi si želela, da me ne bi jemal za samoumeven razstavni eksponat in bi vsaj vprašal, preden bi vdrl v moj osebni prostor. Podobno kot se zdi vsaki teti normalno, da brez dovoljenja prime nosečnico za trebuh.«

Kljub vsemu so to stvari, ki kažejo na zablodele odnose v družbi. In nič se ne bo spremenilo, če jih ne bomo kot družba naslovili, tako kot zdaj naslavljamo na primer neenakost spolov. Zato Maša Kagao Knez upa, da bo ta predstava odprla razmislek tudi o teh temah, ki pri nas vsaj na videz niso tako opazne. »Seveda je naša izkušnja drugačna od izkušnje Afroameričanov. Nimamo sistemskega rasizma, nismo imeli kolonij ne sužnjev. Pri nas je Drugi nekdo drug – južnjak, čefur, cigan, begunec … ne pa deset Afričanov, ki si je po študiju, ki jim ga je omogočil Tito, tukaj ustvarilo dom.« Princip je isti, vse ostalo so nianse.

Očitno vsaka družba vzpostavi to dualnost. Ena skupina potrebuje Drugega, da nanj projicira vse slabo, strah, zlo, temno, zato da se sama počuti boljšo, lepšo, pravo, čeprav s tem ne pridobi nujno več pravic, višjih plač in boljših služb. A kot je perspektivo obrnil že James Baldwin, se moramo vprašati, zakaj potrebujemo črnuha, da bi se sami počutili bolje. Kaj to pove o nas samih?

​Kljub temu je sogovornica prepričana, da je frontalno predočenje in iskanje odgovora na vprašanje, ali smo Slovenci rasisti, napačno in celo nevarno. »To vprašanje vsebuje vse preveč posplošitev. Za začetek, kdo vse so Slovenci? Nestrpnost obstaja, ker sovraštvo bolj združuje kot pozitivna čustva. Zato tudi predstavi ne iščemo zaključkov in odgovorov. Na kup smo dali svoje izkušnje in pokazal se je vzorec, ki nam o naši družbi nekaj govori. Pomembno je že to, da smo te teme odprli, jih ozavestili in povedali na glas. Kaj bomo s tem storili, ne vem. Najbrž bo vsak moral začeti pri sebi.«