Plesati ali ne – to sploh ni vprašanje!

V soboto pozno zvečer se je s podelitvijo nagrad Ksenije Hribar ter nagradama po izboru strokovne žirije ter publike zaključila deveta Gibanica, bienalni prikaz slovenske sodobnoplesne umetnosti. Gledalci so se odločili, da jih je najbolj navdušila predstava Chorus Žigana Kranjčana, Gašperja Kunška in Jana Krmelja, strokovna žirija pa je nagrado namenila uprizoritvi Skupaj Leje Jurišić in Marka Mandića. V dopoldanskem času sta se zvrstili dve okrogli mizi, ki sta tematizirali področje izobraževanja ter institucionalizacije sodobnega plesa pri nas in kjer so svoje poglede ali primere iz drugih evropskih držav poleg različnih slovenskih predstavnikov podali tudi tuji gostje bienala. Na prvi okrogli mizi o izobraževanju sta se izpostavila dva problema, ki ju trenutno lahko zaznamo – pomanjkanje plesnih klasov za profesionalne plesalce, ki bi jim omogočili kontinuirano vadbo ter visoka cena dodiplomskega programa sodobnega plesa, ki se izvaja na zasebni ustanovi Alma Mater Europeana.



Dan kasneje, v petek, pa so predstavniki tujih festivalov, umetniških hiš in kolektivov orisali sistemske ureditve v njihovih matičnih državah, poleg tega pa je vodja oddelka za kulturo pri Mestni občini Ljubljana Mateja Demšič namignila na potencialne nove dvorane, ki bi nastale ob prenovi Baragovega semenišča. Sago o Centru za sodobni ples, ki žal tudi dve leti po obljubi prejšnjega ministra Antona Peršaka o premikih na tem področju še vedno ostaja skorajda na enaki točki kot leta 2017, je povedno dopolnil odgovor z ministrstva za kulturo. Njihov predstavnik, Igor Teršar, ki se zaradi osebnih razlogov okrogle mize ni mogel udeležiti, je namreč v besedilu, ki ga je namesto tega posredoval le povzel splošne direktive za področje kulture, h katerim se je vlada zavezala, zaključil pa je z odstavkom, popolnoma identičnim zaključnemu delu nagovora predstavnika ministrstva za kulturo na otvoritvi Gibanice dva dni pred tem. Ker Gibanica predstavlja pregled produkcije zadnjih dveh let in je velik del predstav že dobil medijske odzive, bo tokrat fokus na tistih nekaj koreografskih stvaritvah, ki se jim je pokrivanje izmuznilo.
 

Potujoči gib

V otvoritvenem dejanju, kjer je umetniški del pod naslovom Trajanje – minevanje z video skico DSPS25 ustvarila Andreja Rauch Podrzavnik, je v sodelovanju z Anjo Bornšek in Henryjem Montesom obeležila tudi petindvajseto obletnico Društva za sodobni ples. Odeti v preproste črne srajce ter hlače, ki dopolnjujejo svetlo sivo ter belo paleto prostorov Moderne galerije, sprva potujejo od leve proti desni in obratno kot da bi se premikali po tračnicah, pri čemer to gibanje po linijah spominja tudi na časovne premice in s tem vzpostavlja vzporednice s praznovanjem zgodovine Društva za sodobni ples. Sčasoma njihovo gibanje izstopi iz teh tračnic ter riše poti po celotnem prostoru.

Prostorskost gibov, ki zaznamuje jezik Andreje Rauch Podrzavnik, lahko zaznavamo tako preko različnih gibov, za katere se zdi, da se vpenjajo v različne točke fizičnega prostora kjer je premik s svojo smerjo in kvaliteto kot vektor, ki povezuje dve točki v štiridimenzionalnem prostoru. Temu sledi morda na zunaj bolj statičen del, v katerem se plesalci v prostoru namestijo v poljubno sliko, publiko pa povabijo, da zakliče stop, ko se nam zazdi, da je situacija izzvenela. K nečemu, kar na prvi pogled morda izgleda kot statična podoba, pripeljejo vprašanje trajanja slike, sestavljene iz živih teles, ki tudi organsko gledano nikoli zares ne mirujejo. Sočasno pa s temi zastanki poudarjajo tudi tisto, kar je odsotno – po prostoru potujoč gib.

Gib svetlobe

Prostorskost v gibanju je Andreja Rauch Podrzavnik prinesla tudi v predstavo Četrtek ob petih, uvrščeno v tekmovalni program, ki jo soustvarja z Jurijem Konjarjem, Blažem Celarcem in Jako Šimencom. Stvaritev je ob vsaki izvedbi popolnoma unikatna, poleg sodelujočih so stalnica le še tri bele elastike, ki razpete v prostoru spominjajo na koordinatni sistem. Tri linije so eden izmed elementov, ki uokvirjajo gibanje plesalcev Konjarja in Rauch Podrzavnikove, pridružujeta pa se jim še luč in zvok. V tem sodelovanju postane vidno, kako veliko težo nosijo vsi ostali gradniki predstave.



Gibanje na odru, ki je improvizirano in ki izhaja iz lastnega gibalnega jezika vsakega izmed njiju, lahko v svoji kvaliteti in dinamiki ter umestitvi v prostor ostane enako, pa podobo na odru popolnoma spremeni lučna sprememba, ki na primer osvetli le eno četrtino odra ali pa zvočna spremljava, ki pospeši v tempu. Četrtek ob petih sloni na odnosnosti, ki nastaja med zvokom, gibom, lučjo ter scenografijo ter izpostavlja, kako pomembne so odločitve sodelavcev s teh področij za to, kako percipiramo gibanje, ki se odvija na odru. Ples ali pa gib ter plesalka ali plesalec, ki ga izvaja, pred nami tako nikoli nista sama kot nekaj nedotakljivega, zato je predstava hkrati tudi poklon vsem tistim sodelavcem in področjem, ki jih ne le gledalci, temveč tudi pisci radi pozabljamo. Pomembnost lučnega oblikovanja je prepoznala tudi letošnja žirija za nagrade Ksenije Hribar, saj je prav Jako Šimenca nagradila za njegov prispevek k oblikovanju svetlobe.

Nezacementiranost predstav je bila zagotovo rdeča nit, ki je spremljala celoten festival. Izbrane uprizoritve po besedah selektoric namreč niso bile popolnoma zveste posnetkom, ki so jih pregledale, vendar pa je po besedah Clare Verlet, ene izmed selektoric, ostala esenca, torej koncept, ideja ali pa sporočilo, na podlagi katerege so ustvarjalci zgradili svoje uprizoritve. Poleg Četrtka ob petih je na neponovljivosti temeljila tudi Skupaj Leje Jurišić in Marka Mandića, ki kot pove že naslov tematizira biti skupaj z nekom, tako s soustvarjalcem ali soizvajalcem kot tudi skupaj s publiko. Prizori, bazirani na improvizaciji, se pojavljajo tudi v Chorusu Žigana Kranjčana, Gašperja Kunška in Jana Krmelja, dele, ki so odvisni od specifičnega trenutka ter sodelujočih pa lahko doživimo v Radio Hit Urše Sekirnik in Poiesis sebstva Snježane Premuš ter Roka Vevarja.


 

Ljubezen do sovražnika

Nasprotno se za Koncert za Mam, posvečen babici avtorice Maše Kagao Knez in za Zaklenjeno Veronike Valdés zdi, da gre za precej fiksno koreografijo. Slednja kratka miniatura, nastala s podporo produkcijske nagrade mednarodnega tekmovanja mladih plesnih ustvarjalcev Opus 1, izhaja iz utelešenja psihološkega stanja (Stockholmskega sindroma), kar skupaj z ostalimi predstavami avtoričinega opusa zarisuje neke okvire njenega polja zanimanja. Na začetku in na koncu predstave je ples osnovan na gestikulacijah, povezanih z anksioznostjo kot je grizenje nohtov, mišice so napete, gibi pa so ostri in kratki. Iz tega nato preide v koreografijo, ki ostaja intenzivna, odločna in hitra ter v nekaterih delih tudi repetitivna, pri čemer jo s svojim tempom podpira tudi glasbena spremljava, ki je na trenutke zaradi svoje intenzivnosti in glasnosti celo premočna in tako nadvlada gibanju na odru. Zaklenjeno spominja na komad, saj podobo poleg glasbe dopolnjuje popolnoma črn kostum, pa črna škatla, ki je oder Plesnega teatra Ljubljana ter ena sama črna svetilka, ki visi s stropa in s svojim sojem tvori pridušeno svetlobo v središču odra. Ta enovita slika tvori močno avtorsko poetiko, v kateri pa se ples včasih izgubi, saj nad našimi čuti dominirajo ostali elementi.
 

Potovanje po prostoru

Ana Romih in Beno Novak, prav tako kot Veronika Valdés predstavnika mlajše generacije ustvarjalcev, se v Koncertu telesa tako kot Irena Z. Tomažin v Mes(t)u glasu posvetita zvokom, ki jih lahko telesa proizvedejo, le da se v primerjavi z njo ne osredotočita na glas, temveč na to, kar nastane ob stiku dveh teles. Predstavo začneta s serijo različnih pozicij po prostoru, v katerih repetitivno in avtomatsko zamahujeta po svojem in drugem telesu, pri čemer menjata tudi vloge – enkrat je ona tista, ki udarja, drugič on. Potovanje po večih postajah po prostoru nato postaja vedno hitrejše, prav tako zamahovanje, kombinacije gibov dobivajo dodatne elemente, vse pa postaja vedno manj funkcionalno, vedno bolj agresivno, vedno bolj emocionalno obarvano – in nato tišina kot premor v koncertu teles, ki mu sledi drugo dejanje.



Tekom eskalacije se je odnos med nastopajočima na odru postopoma transformiral iz neosebnega v gibanje, katerega namen ni bil več le proizvajanje zvokov, ampak so se v njem pojavila tudi čustva. Drugi del nato nadaljuje s to linijo, vendar pa zaradi ponavljanja podobne poti in plesa, kot smo ju videli že na začetku, postaja manj zanimiv, saj le poda nastavke za raziskovanje odnosa med njima, ki pa jih premalo razvije.
 

Najljubši hiti

Stvaritvi Poiesis sebstva in Radio Hit veže osmišljanje procesa nastajanja del s pomočjo besed. Tako Snježana Premuš in Rok Vevar kot Urša Sekirnik vzpostavijo govor kot vezivo, ki neprisiljeno povezuje in nas vodi preko različnih prizorov in situacij. Obe deli zaradi malce drugačnega formata izstopata, saj prva gledalce povabi, da pozabijo na četrto steno in format predstave ter jo aktivno soustvarjajo, Radio Hit pa se spogleduje s performans predavanjem. Urša Sekirnik nas namreč s svojo razlago popelje preko raziskovanja, ki ga je opravila v zvezi z najljubšimi osebnimi hit pesmimi različnih posameznikov. Pri tem gre preko uvoda, kjer razloži odločitev za temo do metode raziskovanja, povzame tudi ugotovitve ter na podlagi le-teh predlaga tri plesne fraze, ki imajo potencial, da postanejo pravi hit, saj so kombinirane iz tistih gibov, ki so nekoč že bili plesni hiti kot je na primer macarena ali pa gangnam stil.



Predstava je zabavna, interaktivna in iskrena, saj glede na tematiko, ki jo obravnava sama, sebe ne jemlje preveč resno. Poustvari prav lahkotnost, smeh in zabavo, občutke, ki so podobni plesanju na naše najljubše hite.

Konec s tehnoburlesko

Gibanico 2019 je zaključila slovesna podelitev nagrad, ki so jo vodili Tatovi podob, zdaj že znamenita tehnoburleska, ki je z Matildo buns in njene žemljice v sredo zvečer tudi začela. Poleg že omenjenih nagrad strokovne žirije ter publike so podelili tudi Nagrade Ksenije Hribar, ki so jih prejele Ajda Tomazin za scenografijo, Saša Lončar za področje plesne pedagogike, Dragana Alfirević za produkcijo, Rok Vevar za teorijo in zgodovino, Jaka Šimenc za svetlobno oblikovanje, Jan Rozman za perspektivnega koreografa, Maja Delak za avtorski koreografski opus, Nataša Živković za plesalko ter Leja Jurišić, ki je prejela posebno nagrado komisije.

Že deveta Gibanica je v svojem raznolikem programu združila celoten spekter različnih praks, kjer smo lahko videli tako predstavnike mlajše generacije kot tiste, ki so že bolj uveljavljeni. V tej zmesi so se tako tekom predstav kot tudi v soboto na pogovoru z avtorji predstavizluščile nekatere stvari, ki nas danes zanimajo – od improvizacije do fluidnosti in živosti predstav, ki se tudi po premieri spreminjajo in razvijajo do tega, kako biti skupaj. Skupnost je prav tako tvorila publika, ki je napolnila tudi tiste predstave, ki so v kontekstu trenutnega stanja pomanjkanja sredstev doživele relativno veliko število ponovitev. Bienale je dokazal, da kljub sistematičnem podhranjenju s strani države sodobni ples še ni popolnoma shiral – in prav za to vztrajnost bi ga država končno lahko nagradila, da nam na Gibanici 2021 ne bo treba ponovno govoriti in pisati enih in istih fraz.