Prazniki, ki jih nimajo za svoje (2)

Rad bi se na kratko odzval na članek z zgornjim naslovom (Delo, 22. junija, stran 2) o razdeljenosti slovenskega občestva, ko se nam »zgodijo« prazniki. Priznajmo si, da gre za fenomen, ki nas spremlja tako rekoč od rojstva neodvisne in samostojne Republike Slovenije. Vsi sicer, z desne in leve »poloble«, se veselimo kateregakoli praznika, zlasti če je dela prost dan, a si zanj ločeno in vsak po svoje pripisujemo zasluge.

Tudi letos: osrednja proslava ob dnevu državnosti v soboto v Ljubljani bo brez opozicije (desnice!), ki pa bo naslednji dan, v nedeljo na Vrhniki pripravila svojo slovesnost. Organizacijo je sicer prevzel katoliški Zavod Iskreni v sodelovanju z občino, a ni dvoma, da se bodo tu znašli vsi najvidnejši gospe in gospodje iz SDS, Nove Slovenije, Ljudske stranke, Ruparjevi upokojenci, pa še kdo, ki ne mara Kučana, Goloba in njegove koalicije. In tudi to »neuradno proslavo« bo TV Slovenija, ki je še v rokah Whatmougha, Urbanije, Rebernikove, Pirkoviča, Možine, Petrovčičeve ... prenašala v živo. Najbolj zanimivo pa je, da so za glavnega govorca povabili nekdanjega prvaka levice, nazadnje tudi predsednika republike, Boruta Pahorja. Ne bo robat in tečen, kot je praviloma Janez Janša, a nam bo izpovedal isto, kar slišimo iz vrst desnice. No, verjamem, da bo zaslugo za ta dan pripisal ne le Demosu in »velikim osamosvojiteljem«, ampak narodu v celoti, a »slišala« jih bosta zagotovo vlada in koalicija zaradi posega v Muzej slovenske osamosvojitve in predvsem zaradi ukinitve dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja. Da je bila ta druščina v velikem številu primerov militanten akter Zveze komunistov, od Janše do Pahorja, se rado pozablja.

Kakorkoli že, rad bi le nekoliko popravil trditev v članku, da se ob praznikih ne delimo le na desne in leve, pač pa tudi po nacionalnosti. Avtorici članka Suzana Kos in Nataša Čepar citirata poslanca italijanske narodnosti Feliceja Žižo, da »dan vrnitve Primorske k matični domovini predstavlja zgodovinske dogodke enostransko in da ga italijanska narodna skupnost zato ne more sprejeti za svojega«. Res je, da je Žiža trenutno predstavnik naše manjšine v državnem zboru, a to, kar pravi, drži le deloma.

Tudi v manjšinskih vrstah smo levi, sredinski in desni, ni enotnega in enopomenskega politično-ideološkega korpusa, kar pomeni, da se na omenjeni dan odzivamo temu primerno. Navsezadnje smo zakon o tem dnevu spisali in promovirali primorski poslanke in poslanci, z Italijanom Aureliem Jurijem vred, pa takrat nisem slišal ugovorov ali pomislekov iz vrst narodnih ustanov. Za Roberta Battellija ne pomnim, ali je bil tudi med podpisniki predloga zakona oziroma ali ga je podprl. Enako se razlikujemo tudi v odnosu do dneva spomina na žrtve eksodusa in fojb, ki ga zaznamujejo v Italiji. Odvisno je vsakič od tega, kdo je izvoljen na mesto odločevalcev. Toliko, da bo članek bolj celovit.