Praznične manipulacije desnih »zgodovinarjev«

Vsako leto ob praznovanju dneva upora proti okupatorju se nekateri desni zgodovinarji obregnejo ob izbiro datuma. Pri tem poudarjajo, da je bila 27. aprila 1941 ustanovljena Protiimperialistična fronta (PIF).

Ime naj bi izražalo nasprotovanje imperialističnima Angliji in Franciji, ki sta bili v vojni z nacistično Nemčijo – tako naj bi PIF celo podpiral nacizem. To je lažniva manipulacija desnih razlagalcev zgodovinskih dejstev. Anglija in Francija sta bili največji sovražnici slovenskega naroda, saj sta prav onidve po koncu prve svetovne vojne prodali Primorce kot manjvredno pleme nacionalistični in Slovencem sovražni Italiji. Če bi tudi Primorcem v Versaillesu omogočili plebiscit enako kot za Koroško, bi Trst in Gorica pristala v sestavu Kraljevine SHS.

Z napadom na Jugoslavijo 6. aprila 1941 so postali naši smrtni sovražniki tudi Nemci. Napredni Slovenci, ki so se 26. aprila 1941 sestali v Vidmarjevi vili, so videli tedanji dan kot vojno štirih imperialističnih sil, ki se bojujejo za prevlado, koliko evropskih sužnjev in kolonij po svetu si bo katera izborila. Edino upanje za nas Slovence je bila Sovjetska zveza (SZ), ki ni bila zaveznica Hitlerja, saj je z njim sklenila zgolj pogodbo o medsebojnem nenapadanju. Kaj pa tajni del dodatka k sporazumu o »razdelitvi« Poljske? Ta določa, da SZ zasede ozemlja, ki so jih Rusiji v Versaillesu leta 1919 določili zmagovalci, torej Anglija in Francija, in ta ozemlja si je Poljska z agresijo na Rusijo priključila leta 1920. Prav zaradi tega sta Anglija in Francija ob napadu na Poljsko objavili vojno samo proti Nemčiji, in ne tudi proti Sovjetski zvezi, ki je zasedla ozemlja, njej določena v Versaillesu. Četudi početje SZ obravnavamo kot imperialistično »osvobajanje« ozemlja predvojne carske Rusije, je dejstvo, da SZ 27. aprila 1941 ni bila vpletena v vojno med štirimi imperialističnimi silami za novo razdelitev sveta.

Ime Protiimperialistična fronta, uperjeno proti štirim Slovencem sovražnim imperialističnim silam, je bilo povsem upravičeno. Z napadom Hitlerja na SZ 22. junija 1941 pa se je vzpostavilo povsem novo zavezništvo med imperialističnimi silami in SZ, našim še edinim upanjem za preživetje naroda. Protiimperialistična fronta je postala Osvobodilna fronta in sovražnik našega največjega sovražnika je postal naš zaveznik – torej Angleži kot trenutni zavezniki, vendar le do poraza nacistične Nemčije.

Stalin je vse do aprila 1939 moledoval tako Francijo kot Anglijo, da sklenejo skupaj obrambno zvezo proti nacistični Nemčiji. Če bi se to zgodilo, si Hitler verjetno ne bi drznil začeti vojne. V nemških vojaških vrhovih je veljalo načelo, da se nikoli več ne bodo bojevali na dveh frontah hkrati – na vzhodu in zahodu.

Francija in Anglija pa sta Stalinove predloge za zavezništvo proti Hitlerju vztrajno zavračali. Njuna pričakovanja, da bo Hitler napadel samo SZ, so bila utemeljena na Hitlerjevi knjigi Moj boj, kjer je napovedal, da si bo Nemčija svoje suženjske kolonije v nasprotju z Anglijo in Francijo pridobila na vzhodu Evrope – torej, da si bo pokorila ozemlja SZ in ne bo posegala v njihove kolonialne posesti. Prav zaradi tega so številni zahodni politiki podpirali vzpon Hitlerja, saj naj bi se nacizem in komunizem z dolgotrajno vojno medsebojno uničila.

Hitler pa je vse po vrsti prelisičil. S ponudbo Stalinu, naj »osvobodi rusko ozemlje, okupirano od Poljske leta 1920«, si je zavaroval hrbet in napadel Francoze in Angleže. Hitler je potreboval industrijske in kmetijske proizvodne zmogljivosti zahodne Evrope, preden se je lahko spustil v vojno s SZ. Tako smo umazano manipuliranje zahodnih imperialistov drago plačali prav slovanski narodi. Danes je videti, da se od zgodovine nismo prav nič naučili. Ali nam vest dopušča, da bodo na vzhodu Evrope spet doživeli apokalipso? Kaj pa, če bo tokrat zadela tudi Zahod?