V nadaljevanju preberite:

Na videz je diametralno nasprotje športnega ideala, a tudi najbolj zagrizeni kritiki »evropskih«, »neatletskih« igralcev priznavajo, da Nikoli Jokiću na košarkarskem igrišču ni kos nihče. Tihi vodja Denverja redko povzdigne glas, raje govori z dejanji in soigralce kot figure vodi po šahovnici. Kljub temu, da mu primata pod obročema ne oporeka nihče, morda ne bo še četrtič postal MVP najmočnejše lige na svetu, glasujoča ameriška sedma sila ima številne agende. Zaradi individualnih plaket Jokićevo srce ne bije hitreje, bolj ga žene misel na drugi šampionski prstan.

Vsako sezono Nikola Jokić, podobno kot na kolesu velja za Tadeja Pogačarja, meje možnega premakne še nekoliko višje. Po tretjem naslovu najkoristnejšega igralca v NBA, zabelil jo je še z olimpijskim bronom v Parizu, je jeseni naredil malo verjeten korak naprej. Organizator igre v telesu centra je redni del končal s povprečjem 29,1 točke, 12,8 skoka in 10,3 asistence in kot šele tretji v zgodovini sezono končal s povprečjem trojnega dvojčka. Pred njim sta bila v ta statistični stolpec vpisana le Russell Westbrook in Oscar Robertson.

Morda se bo 211 cm visoki Jokić s četrtim naslovom MVP postavil ob bok Jamesu, morda bo zmagala želja po obeleženju prav tako zgodovinske sezone Oklahome in bo nagrada romala v roke Shaia Gilgeous-Alexandra. MVP gor ali dol, o tem, kdo je najboljši v ligi, že nekaj časa ni nobenega dvoma.