Ministru v premislek: o zdravstveni reformi

Minister dr. Daniel Bešič Loredan v medijskih nastopih neumorno poudarja, da je prvi cilj skrajšanje čakalnih dob, medtem ko razpravo o reformi zdravstva prestavlja v prihodnje leto. Ni mu jasno, da so čakalne dobe le simptom slabe ureditve zdravstva, ne pa vzrok težav. Minister ravna tako kot zdravnik, ki bolniku s pljučnico predpiše zdravila proti kašlju, z vzrokom kašlja pa se ne spopada. Tako kot sta prepozna diagnoza in zdravljenje pljučnice lahko usodna, je lahko usodno tudi zamujanje pri zdravstveni reformi: če ne bo sprejeta najkasneje v enem letu po nastopu vlade, na resno reformo lahko pozabimo. Ni mu tudi jasno, da bi se pri posvetih o bodoči ureditvi zdravstva moral na široko izogniti tistim zavarovalničarjem in zdravnikom, ki iz današnje slabe ureditve vlečejo velike denarje.

O potezah zdravstvene reforme sem že večkrat pisal, zato tukaj le na kratko pet nujnih sprememb.

1. Določiti moramo realne cene vseh storitev. Cena vključuje materialne stroške, stroške živega dela, realno amortizacijo opreme in režijo. Namesto pavšalnega plačevanja za ambulantno in bolnišnično delo naj plačnik krije dejanske storitve za vsakega konkretnega bolnika. Za enako storitev plačnik vsem izvajalcem plača enako ceno.

2. Pedagoško in raziskovalno delo terciarnih ustanov naj se plačuje iz drugega vira in ne iz cene zdravstvenih storitev.

3. Vodstvo vsake zdravstvene ustanove naj bo svobodno in hkrati odgovorno pri odločanju o programu dela, kadrih, plačilu zaposlenih, nabavi opreme in trženju svojih storitev izven meja države.

4. Nobena država na svetu ne more vsem svojim prebivalcem brezplačno in takoj plačati vsega, kar zdravstvo lahko ponudi. Nujno potrebno je torej določiti prioritete, ki bodo ljudem dostopne brez nedopustnega čakanja. Letni prihodki zavoda za zdravstveno zavarovanje, zdravstvene potrebe prebivalstva s poudarkom na resnih, zdravje ali življenje ogrožajočih stanjih, in cene storitev nas bodo privedli do nabora storitev, ki jih krije obvezno zdravstveno zavarovanje. Storitve, ki jih obvezno zdravstveno zavarovanje ne krije, so samoplačniške, ljudje pa se za kritje teh stroškov lahko dodatno zavarujejo.

5. Uvedemo participacijo v višini 10 odstotkov za vse zdravstvene storitve, z izjemo otroškega zdravstva, porodništva in psihiatrije. Pri tem določimo tudi zgornji letni limit plačila participacije v višini 4 odstotke lanskega letnega dohodka zavarovanca. Državljan s 6000 evri letnih dohodkov bo tako v naslednjem letu plačal največ 240 evrov participacije in bo hitro izračunal, da je ceneje, če ta denar plača iz žepa, kot pa da bi se za plačilo participacije zavaroval pri ponudniku dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Na drugi strani pa zavarovalnica za mesečno premijo 36 evrov ne bo hotela zavarovati osebe z letnimi dohodki 30.000 evrov, kjer bi morala kriti do 1200 evrov letne participacije. Absurdni sistem dopolnilnega zavarovanja za plačilo participacije se bo tako sam od sebe ukinil, dopolnilno zavarovanje pa bo dobilo svoje pravo mesto z zavarovanjem za storitve, ki jih obvezno zavarovanje ne krije. Dodatna in velika prednost takšne ureditve je, da zavarovance spodbuja, da varčujejo s stroški na svojo zdravstveno polico. Tako bo mnogo manj nepotrebnih stroškov: zdravila na zalogo, nepotrebni obiski pri zdravniku, podvajanje preiskav, dolge hospitalizacije, nepotrebni prevozi z reševalnim vozilom.

Ko bo ta sistem zaživel, bomo lahko govorili o zdravem sobivanju javnih in zasebnih izvajalcev zdravstvenega varstva. Bolje bo tistim med javnimi in zasebnimi zdravstvenimi ustanovami, ki bodo dobro organizirani in bodo delali veliko in dobro. Če bo kateri od javnih zavodov v izgubi ali pred stečajem, bo to zaradi slabega dela, ne pa morda zato, ker delajo preveč. Pri vrhunskih zdravstvenih storitvah danes cena pogosto ne krije niti materialnih stroškov, pošteno plačilo pa bo spodbudilo trženje našega dela izven meja Slovenije. Našim ljudem bodo dostopne tudi vrhunske zdravstvene storitve, ki jih pri omejitvi na dva milijona prebivalcev ni smotrno razvijati.

In če se v kratkem nič ne spremeni? Z dodatnim denarjem za skrajševanje čakalnih dob bodo zasebniki veselo opravljali tiste storitve, ki so dobro plačane, kajti oni lahko izbirajo. Javnemu zdravstvu bo ostalo zahtevnejše, slabo plačano delo, naraščajoč problem odliva kadrov k zasebnikom in životarjenje ob finančnih izgubah. Nekatere čakalne dobe se res lahko skrajšajo, toda za resno bolne bo zaradi kadrovske stiske še slabše poskrbljeno. Sedanji ureditvi z enotno mesečno premijo 36 evrov za dopolnilno zavarovanje (drobiž za bogatega, velik denar za revne) lahko upravičeno očitamo socialno nepravičnost. Razslojevanje družbe pa se bo še poglobilo, ko bo za hitro pomoč potrebno še dodatno plačilo, ki bo odprlo vrata v zasebne klinike. Krasni novi svet – za tiste, ki si bodo to lahko privoščili.

Srečno, gospod minister!